Pred časom sem delala kot prostovoljka. In če povem po pravici, me še nikoli v življenju ni bilo tako sram.
Začnimo kar na začetku. Že takoj zjutraj sem se zgubila. Kje zaboga je ta oder, kjer se dobimo? Po nekem čudnem naključju ga potem le najdem, čeprav izstopa na 100 km. Ok, očitno nisem ravno genij. Sem pač prišla z druge strani. Potem ko smo zbrani tam, se razdeljujejo vloge. Vsi udeleženci najprej dobimo majičke in izkaznico, da se ve, kam spadamo. In nato preostale punce oddajo napotnice. Jaz pa WTF? One so plačane, jaz pa ne? In potem si mislim: samo jaz vedno delam zastonj. Vsi drugi so vedno plačani, samo jaz nisem,.... No ja, sicer je pa res, da sem se javila prostovoljno,... ampak ne morem mimo dejstva, da SAMO JAZ vedno delam zastoj. Sej, ko gredo vsi drugi na dopust sem tudi SAMO JAZ doma. Ko sem se jaz tako namislila, da se mi vedno in povsod godi krivica in to samo meni, so se vloge že razdelile. Res pa je, da s precejšnjo zamudo, namreč oseba, ki nas je razdeljevala je bila tako raztresena, da sploh ni več vedela koga je kam poslala, zato je morala vso zadevo še enkrat preveriti...
In potem sem dobila svojo vlogo. Ampak tukaj se moja prav zadrega šele začne. Sem športnica, zato imam razvite noge, kot kakšen nogometaš :) Tega se zavedam zato običajno ne nosim kril (vsaj ne kratkih). Včeraj pa sem bila lutka s krilom. In ker je bila maska težka, so bile napete vse mišice,..... In moje misli so bile: nihče me ne pozna, nihče me ne gleda v noge, nihče, ne me gledat v noge, ne me gledat, pa sej nosim masko.... in potem, ko misliš, da je vse najhuje že mimo, prideta mimo dve ženski in bruhneta v smeh. Ja moje krive noge so res ful smešne. Najraje bi se vdrla nekam v neznano in neskončno. Tako nerodno mi še nikoli v življenju ni bilo kot v tistem trenutku. Ampak v resnici so mi bile samo misli težke, dejansko mi je bilo čisto kul. Ko daš masko gor pozabiš skoraj na vse, razen na eno stvar,.... In otroci so bili res srčki. Tako cortkani in kul. Ob njih pa res pozabiš na vse. Njih ni brigalo, oni so me videli drugače. O hvala Bogu.
Potem sem šla seveda na pavzo oziroma preveriti uro in se obrisat, saj je kar teklo od mene, čeprav vročine sploh nisem čutila. Takrat pa v šotor butne ena oseba, ki je napovedala prihod Jankovića in nam rekla, da moramo biti takrat, ko bo Janković tam vsi veseli in navdušeni in oh in sploh. Meni pa po glavi še vedno rojijo moje noge, ko pa za hip ujamem še to predstavo, si pa mislim, pa sej nismo plačani za to, da bomo pred njimi opice špilali. Čeprav priznam, da ko sem nedolgo nazaj brala eno knjigo in je bila ženska oblečena v opico, sem si mislila, da tega pa jaz nikoli ne bi delala. Ko pa sem bila v tem kostimu bi dala vse za tisto tisti opičji kostim. Pa še nekomu bi bila podobna,.... samo še banano bi rabila,... ali pa si jo kar sposodila :) V enem skrivnem kotičku se je v moje misli splazila neka čudna želja,....
In malo pred tem, ko bi morala masko vrniti (oziroma po pavzi) smo morali z ostalimi udeleženci na prireditvi narediti krog, pač vsi mi, kateri smo nosili maske. Ampak meni je bilo tolk nerodno, da sem to kar preslišala. In potem oseba na odru pravi: vsi morate narediti krog, vsi morate narediti krog, VSI MORATE NAREDITI KROG. Jaz pa gledam ko tele v vrata, še dobro da tega ni nihče opazil (ker sem nosila masko), kdaj bo kdo razprl roke, pa jih ni,.... moje noge so bile pa kot vkopane. Sploh se nisem mogla premakniti. Dan je bil tudi namig, ampak jaz itak ne dojemam,.. a ne,... banana pamet, samo še opičji kostim bi rabila. Res pa je tudi, da so mi zjutraj dali navodila po katerih naj bi bila na obhodu do takrat, ko bo treba vrniti maske. Torej ta krog za mene v resnici sploh ni bil mišljen,.... čeprav,.... če sem bila že tam,...
In potem je bila ura že toliko, da sem morala vrniti masko. Ponje je prišel en tip, moram reči, da je bil ful v redu. O Bog, kakšen tip. No, že samo zato, se je splačalo priti na prireditev. Seveda potem jaz pokažem totalno navdušenje nad vsem in vse sprašujem, kaj lahko delam. Jaz sem prišla sem zato, da delam. Ja itak. In potem mi ena od organizatork reče, da moram odnesti kostim v avto, ja ni problema, samo to je pol padlo v vodo, k je prišel en tip, pa še ta, ta drug je eno hotel nesti, tako da iz vsega tega ni bilo nič.
Potem sem v šotoru ene malenkosti še pomagala narediti. Malo smo si izdelke, katere so sponzorji prinesli razdeljevali: bonbone :) Vitergin. Beri jedli. In spet je napočil čas za prostovoljce. Sprva so rabili 2 in takrat jaz sploh ne vem zakaj nisem pokazala nobenega navdušenja. V bistvu sem ugotovila, da sta ta dva imela vlogo smetarjev. Čudno, mar ne? Pa v resnici sem bila totalno navdušena, samo kot bi vedela, za to pa nisem marala. Nato pa so iskali še eno prostovoljko in jaz sem se takoj javila, brez zadržkov. Bila sem prva. Prav grebla sem se. In to je bila moja napaka. Kajti rabili so samo eno.
Oseba, ki me je pripeljala me je pač prepustila eni drugi za Pavlin kotiček, ki je bil očitno pod njeno pristojnostjo. In moja kalvarija se je začela. Naj se zgodba začne. Najprej mi je nadrejena ušla, pred mano, čeprav bi morale iti skupaj. Potem, ko sem jo dohitela, pa me je poslala nazaj še nekaj iskat. Tako, da sem se totalno osmešila že na vogalu Pavlinega kotička, kjer sem spraševala enega drugega prostovoljca za pot, kotiček pa je bil pred nosom. Pridem tja in oseba mi da vodenke in me postavi pred prazno knjigo in mi reče, da je to za otroke, da bodo tukaj risali. In to je vse. Rekla mi je naj bom tam, sama pa bo šla po klopco za vodenke. Potem pa se jaz razgledujem po oklici in vidim, kako 2 pripravljata oder, češ, da se bo tam nekaj dogajalo, ampak pojma nimam, kaj se bo tam dogajalo. Jaz seveda nisem mogla stati tam, kot lipov bog na soncu, zato grem do tipa tam in ga vprašam, kaj bo, on pa mi reče, da se ob 2 začne predstava za otroke, pravljice. Rečem si ok, tukaj bodo pravljice, ob dveh se začne predstava, potem pa bodo otroci risali. In to je vse. Seveda sem bila zelo navdušena nad vso zadevo in pokazala svojo INICIATIVNO, jaz ne stojim kot lipov bog, ampak tudi naredim. Grem nazaj v bazni štab in se ponudim, da bom pa jaz priskrbela klopco za Pavlin kotiček. In res se takoj najde dobra oseba in mi pomaga nesti klopco do Pavlinega kotička. A nisem kul. Jaz sem pa res carica. Pokazala sem dobro voljo, navdušenje, voljo do dela. Ko sem tam čakala, pride do mene več ljudi z otroci in jaz jim veselo pripovedujem, da bodo tukaj ob 2 pravljice (to je bilo čez dobrih 10 minut) in da naj takrat pridejo nazaj. Tam mimo ljudje res niso hodili, ker je bilo na sredi trave, le slučajno je prišlo par ljudi pogledat.
Ure nisem imela pri sebi, ujela pa sem drugo organizatorko. Potem pa njo vprašam, kaj se bo dogajalo. Pove mi, da bo po predstavi tam nek ilustrator, ki bo risal po željah otrok. Zadeva mi postaja čedalje manj jasna, kaj a ne bodo risali otroci? Sprijaznim se z dejstvom, da mi je pač prva dala napačne informacije. Potem pa me ena oseba vpraša: kje so deke? Kaj, kakšne deke? Pa reče, ja deka za po tleh na katerih bodo otroci sedeli. Meni ni čisto nič jasno, nihče mi tega ni omenil. Napoti me nazaj po deke. Grem ponje ampak po tem, ko se je predstava že začela. Vmes, po mojem spraševanju (še pred predstavo) mi je nekdo še pokazal na teto Pavlo. Aha, ta kotiček je torej Pavlin kotiček, ker bo pravljice pripovedovala teta Pavla. Ja ok.
Ko stojim tam pri knjigi se sprašujem, kdo je ilustrator. Na klopcah pa sedijo ljudje, kateri so že prej prispeli z otroki seveda. Po mojem mnenju pač nihče od njih ni ilustrator in jim rečem, da se naj presedejo na dekce, ker jaz klop rabim, da pripravim vodenke, da bo ilustrator risal v knjigo. Seveda so vsi vljudni in se prestavijo, jaz pa pripravim vodenke. A nisem kul. Itak. Po mojem scenariju bo potem predstave konec in na vrsto bo prišel ilustrator, ki bo risal z vodenkami v knjigo po željah otrok. Kul. Ampak scenarij ni bil čisto tak. Kar naenkrat ena od organizatork reče: "Kje pa so risalni bloki?" Kaj, kakšni risalni bloki? Ja ilustrator bo risal v risalne bloke. S čim pa? Ja s flumastrom. Kaj? Kuga? A ne bo risal z vodenkami v knjigo? NE. In takoj napoti eno drugo prostovoljko po risalne bloke in flomastre. In potem ko prispejo bloki pokaže napovedovalec na ilustratorja. O fak, a to je tisti tip, k je sedel na klopci in jaz sem mu rekla, da nej sp..... In potem dejansko začne ilustrator risati na odru v tiste bloke za otroke, kateri so prispeli z zamudo, tako kot dekce. Ja, samo še tega se je manjkalo. Sprašujem se, če je z mano vse v redu. V moji glavi že iščem luknjo v spominu, kaj če so mi nekoč že vse povedali? Je to mogoče? Mogoče so me medtem ugrabili marsovci in sem pozabila vsa navodila, ker so mi izbrisali spomin. Potem pa, ko sem nekaj omenila organizatorki mi reče: ja veš, moraš biti fleksibilna. Ja, seveda moram biti fleksibilna. Najprej naj bi otroci risali, potem naj bi ilustrator risal, potem ni bilo dekic, ni bilo risalnih, flomastrov,... ja, moram biti fleksibilna. In potem je ilustrator šel,... z risalnim kotičkom ni bilo nič.
Potem se vrnem v bazni štab in po vsem moji pripravljenosti do dela, volji, samoiniciativi mi rečejo: zamenjali te bomo z drugo prostovoljko. Rečem samo: ja ok.
Pred tem so mi pa dali bon za hrano, zato grem normalno po predstavi jest s še dvema drugima prostovoljkama. Mislim, da sta sprva hoteli nekam drugam, vendar se mi zdi, da sta prav zaradi mene pristali na ta "golaž". Ko pa stojimo v vrsti, jaz rečem, da sem vegeterijanka, zato ne bom jedla golaža. Blagajničarka mi reče, da so zmenjeni z organizatorji samo za golaž, ampak mogoče se zame lahko naredi izjemo, ampak se moram o tem zmeniti s šefom. Seveda jaz ne bom tukaj delala nekih izjem itd. Ne bom težila še enemu šefu za vegeterijansko hrano, zato drugima dvema rečem, da jaz ne bom jedla. Seveda sem v njunih obrazih prebrala zgroženost, nekaj takega kot: "zaradi tebe sva šli sem jest, sedaj boš pa prasica spizdila?" Ampak ne morem se premagat. Počutim se kot prasica. Razmišljam, da bi se jima opravičila. Grem nazaj v bazni štab. In sem spet pametna, čeprav se točnega scenarija več ne spomnim. Mislim pa, da so me vprašali po hrani, ker sem šla proti njim in odvrnila sem jim nekaj takega kot: sem vegeterijanka, ne jem golaža. Odgovor pa je bil na način: zagotovo se na bon dobi tudi solata itd. Ja, ja, ampak jaz hujšam. Sem na dieti, shujševalni kuri. Štekate. Seveda nisem na dieti, ampak če povem po pravici nisem bila lačna, čeprav nisem jedla cel dan. In moj zaključni govor: "A me še rabite." In odgovor: "Ne, lahko greš".
O hvala. In grem. Spotoma pa še tisti bon vržem v koš za smeti.
Pridem domov in si prisežem, da se mi nikoli več ne bo kaj takega zgodilo. Nikoli več. Od sedaj naprej bom vedno vedela kaj moram storiti in kaj moram narediti in kaj moram vprašati. In od sedaj naprej bom vedno fleksibilna. Pač kdor nikoli ne pade se nikoli ne nauči hoditi. En poraz pomeni le to, da sem bližje zmagi, ker se iz porazov največ naučimo. In bolje da ne opišem mojih nadaljnjih misli, ker bi lahko napisala roman. V glavnem končalo se je z jokom: noben me ne mara,.... pa čeprav se tako zelo trudim vse naredim narobe. Vse naredim, pa me sploh nihče ne opazi, kot da bi bila duh,...
Skratka kdor dojame. Ker nisem ubogala alfa opice.... so me spodili iz klana he he he he
Ni komentarjev:
Objavite komentar