To poletje sem v primerjavi z drugimi zelo malo aktivna.
Res je sicer, da sem šla maja dvakrat na Strožič, vendar se je potem ustavilo.
Danes sem se nekoliko težja odločila kam naj grem. V mislih sem imela več gora, vendar sem vedela, da višje od 2.000 metrov ni dobro iti, ker nimam več toliko kondicije. Premalo sem bila aktivna.
Skratka na koncu sem se odločila, da grem na Begunjščico (iz Zelenice) in to samo zato, ker je blizu in tam še nisem bila.
In se ve, kot naročeno sem morala ta dan vrniti še knjige v knjižnico, (sicer bi imela veliko zamudnino) Še dobro, da se odpira ob 8:30. Vzela nisem pa čisto nobene. Zadnje čase imam bolj "prefinjen" okus in mi je tako malo stvari všeč, pa naj se gre za hrano, ki mora biti boljša, ali za knjige, ki morajo biti boljše kot so bile ali karkoli drugega.
Po kratkem postanku v knjižnici sem bila že na poti na Ljubelj. O kako čudovito vreme je bilo, v bistvu je bilo tako čudovito, da imam malo opečene roke in rame, pa tudi na obrazu se mi malo pozna. Skratka skoraj tako sem "pisana" kot papiga. Ja, na vrhu Begunjščice sem se mazala s sončno kremo, na brisači, se ve :) Po obrazu pa sem se namazala že doma (30 zaščitni faktor, samo ni pomagalo za cel dan). Sej dejansko je na vrhu skoraj tako, kot na morju, le da je nebo namesto morja.
Ko sem se za nekaj časa ustavila na trati na poti na Begunjščico, so se mi pridružili metuljčki. Prišli so mi na roke, rame, noge, celo na obraz :) Le kakšen vonj sem morala imeti :)
Seveda so se dogajale še druge stvari, ki kot vedno ostanejo pri meni. Seveda vse v smislu simbolizma.
Na poti navzdol mi je zmanjkalo vode. 1.5 litra ni bilo dovolj. Sej ne, da bi bila tako žejna, da bi me to gnalo po bližnjici. Pa vendar, ko sem prišla do poti, ki vodi čez melišča sem se odločila, da se kar po melišču spustim do koče. Namreč iz tega melišča se zelo dobro vidita 2 koči na Zelenici in mislim, da je tisto drugo hlev za živino. Tam pa je tudi voda. No, to je bil vsekakor najbolj zanimiv del dneva. Po melišču navzdol gre kar hitro, ker odrivaš kamenje s čevlji in prideš hitreje do cilja. Ustavilo se je nekoliko kasneje, ker je konec melišča obraščen s borovci. Ti borovci so bolj pri vrhu manjši, nižje pa večji in tesno skupaj (se ve zaradi kamenja), zato prehod čez večje sploh ni bil videti lahek.
In potem je bilo treba najti pot čez to borovsko melišče. Videti je bilo kot labirint (določene poti pač niso vodile nikamor). Mislim, da mi je dokaj hitro uspelo najti pot, kar odprla se je pred mano. In ta pot je vodila v gozd. Zanimivo, koliko pajkovih mrež je bilo speljano tam. Tega na običajni poti res ne vidiš. Skušala sem jih seveda zaobiti ali preskočiti, a vse niso ostale nepoškodovane :) Pot po gozdu pa ni bila nič posebnega. Le ko sem hotela do koče so mi prvi prehod zapirale krave in konje, tako da sem morala iti še malo nižje in potem nazaj gor do koče in končno, tam je bila - voda.
Z Zelenice vodi pot na Stol (3. ure), Vrtačo ter na Begunjščico (2,5 ure). Na Stolu in na Vrtači sem že bila, medtem ko sem bila na Begunjščici prvič.
Prikaz objav z oznako Gore. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Gore. Pokaži vse objave
sreda, 7. avgust 2013
sreda, 3. julij 2013
Tek okoli Brda 10 km, 2 del
Danes sem šla ponovno teči okoli Brda. Ponovila se je stara zgodba, kajti tudi tokrat sem videla kačo, ki mi je prečkala pot. Enako se je zgodilo že zadnjič.
Tokrat me modrc ni ožulil, v bistvu me ni mogel :) Dejstvo je, da običajno ne nosim modrcev (zato jih imam lahko na leta in jih tudi imam). Modrci so moderen izum in moje mnenje je, da če jih v starih časih niso imeli, potem ga tudi jaz ne rabim. Vsi so govorili, da se stvar povesi, če jih ne nosiš ampak mene to ni prepričalo in ko sem prebrala, da se dejansko bolj povesijo tistim, ki ga nosijo (tako so namreč pokazali testi), kar nisem mogla verjeti. Seveda imam podobno mnenje tudi za druge stvari, kot so npr. moderne majice, ki marsikaj prikrijejo :)
Pred tekom sem spila malo Coca Cole, sicer ne vem če je to zaradi tega, ampak teh 10 km se mi je zdelo bolj kot 1 km.
Mislim, da imam čisto preveč energije in da bi morala biti bistveno bolj aktivna. V bistvu sploh ne morem reči, da se po teh 10 km počutim kakorkoli drugače kot prej.
Čeprav letos nisem tako zelo aktivna. Res je, da sem bila še pozimi, ko je bil še sneg večkrat na Jakobu, nekoliko kasneje, točneje maja pa sem šla dvakrat na Storžič, tako gor, kot dol skozi Žrelo. No tako je bilo prvič, drugič pa sem se na poti v dolino na precepu Žrelo-Velika Poljana odločila za Veliko Poljano, s prepričanjem, da gre za lahko pot. Poanta je bila namreč v tem, da sem hotela ta dan opraviti še neko drugo stvar. Resnica pa je bila taka, da je bila ta pot bistveno daljša in na določenih odsekih zahtevna. Zavedla me je koča v dolini, ki pa ni bila koča na Mali Poljani. In tako sem namesto, da bi se spuščala, dejansko dvigala in prehodila čisto vse vrhove (ki so vidni, ko pogledaš od Storžiča do Poljane). Ja točno tam gre pot, čez vse vrhove. Je pa bolj zahtevna pot. Ne morem reči, katera pot se mi je zdela zahtevnejša Žrelo ali Velika Poljana, čeprav je res, da je na poti skozi Žrelo polno zajl in klinov (pot je v severni steni), medtem ko gre pot Velika Poljana - Storžič po vrhovih, podobno kot od Žrela do vrha Storžiča, čeprav ni tako pasja.
Tek okoli Brda, 1 del
Tokrat me modrc ni ožulil, v bistvu me ni mogel :) Dejstvo je, da običajno ne nosim modrcev (zato jih imam lahko na leta in jih tudi imam). Modrci so moderen izum in moje mnenje je, da če jih v starih časih niso imeli, potem ga tudi jaz ne rabim. Vsi so govorili, da se stvar povesi, če jih ne nosiš ampak mene to ni prepričalo in ko sem prebrala, da se dejansko bolj povesijo tistim, ki ga nosijo (tako so namreč pokazali testi), kar nisem mogla verjeti. Seveda imam podobno mnenje tudi za druge stvari, kot so npr. moderne majice, ki marsikaj prikrijejo :)
Pred tekom sem spila malo Coca Cole, sicer ne vem če je to zaradi tega, ampak teh 10 km se mi je zdelo bolj kot 1 km.
Mislim, da imam čisto preveč energije in da bi morala biti bistveno bolj aktivna. V bistvu sploh ne morem reči, da se po teh 10 km počutim kakorkoli drugače kot prej.
Čeprav letos nisem tako zelo aktivna. Res je, da sem bila še pozimi, ko je bil še sneg večkrat na Jakobu, nekoliko kasneje, točneje maja pa sem šla dvakrat na Storžič, tako gor, kot dol skozi Žrelo. No tako je bilo prvič, drugič pa sem se na poti v dolino na precepu Žrelo-Velika Poljana odločila za Veliko Poljano, s prepričanjem, da gre za lahko pot. Poanta je bila namreč v tem, da sem hotela ta dan opraviti še neko drugo stvar. Resnica pa je bila taka, da je bila ta pot bistveno daljša in na določenih odsekih zahtevna. Zavedla me je koča v dolini, ki pa ni bila koča na Mali Poljani. In tako sem namesto, da bi se spuščala, dejansko dvigala in prehodila čisto vse vrhove (ki so vidni, ko pogledaš od Storžiča do Poljane). Ja točno tam gre pot, čez vse vrhove. Je pa bolj zahtevna pot. Ne morem reči, katera pot se mi je zdela zahtevnejša Žrelo ali Velika Poljana, čeprav je res, da je na poti skozi Žrelo polno zajl in klinov (pot je v severni steni), medtem ko gre pot Velika Poljana - Storžič po vrhovih, podobno kot od Žrela do vrha Storžiča, čeprav ni tako pasja.
Tek okoli Brda, 1 del
sobota, 17. marec 2012
Kriška gora - Tolsti vrh 1715 m in simobolizem
Danes je bil spet eden tistih lepih sončnih dni, zato sem se odpravila na najvišji vrh Kriške, to je Tolsti vrh.
Že po nekaj minutni hoji sem videla kako je eno suho manjše drevo padlo na tla. Čisto slučajno sem malo pred tem naredila "postanek", potem sem pa razmišljala, če bi padlo name, če bi nadaljevala pot brez postanke. Razmišljala sem, kaj bi to lahko pomenilo, vendar sem nekje v sebi upala, da nič hudega.
Do Koče na Kriški gori sem rabila približno 1 uro in 20 minut, vendar sem porabila več časa, da sem prišla do Tolstega vrha. Razlog je bil le en, čudovit razgled, čudovita okolica, čudovit sprehod, čudovito vreme, ah, pa kaj bi človek našteval.
Pot je bila na enem odseku pred vrhom Tolstega vrha nekoliko bolj zahtevna, predvsem zaradi ledu in snegu na poti, vendar to samo pomeni, da pozabiš na vse ostalo, ker si tako osredotočen na pot in čas zato hitreje teče in več hormona sreča se izloči.
In končno vrh. Tista klopca tam gori je tako prav prišla, da sem si malo odpočila na njej. Sledil je povratek nazaj. Ne vem zakaj, a ko sem se vračala proti Kriški se mi je zdelo, da bolj piha, kot sicer, zate se nisem dolgo zadrževala pri koči.
Že na vrhu sem hotela poklicati domov, a ni bilo signala. Ko pa sem hodila po poti navzdol po slišim neko hreščanje, kot radio. Nekaj časa poslušam, gledam če se slučajno oglaša moj telefon, a nič ni bilo od tega. Nato pa le vidim gorske reševalce nekoliko nižje in postalo mi je jasno, da ta glas prihaja od njih. Videla sem, da se je ena punca ponesrečila in da je čakala na tistih reševalnih nosilih na helikopter. In kmalu zatem vidim helikopter od Kforja. En zelo simpatičen gorski reševalec (nej mi kdo pove kje se skrivajo tako fantje,...) (ne vem točno kaj je bil, ampak zdelo se mi je tak, ker je imel "napravo za sporazumevanje", walki-talki ali kako se že tej napravi reče.) mi je rekel, da grem lahko kar naprej dol, čeprav sem ga razumela tako, da naj raje počakam. Seveda sem zato rekla, da bom počakala. Helikopter je prispel, spustil zajlo po kateri so dvignili ponesrečenko in že jih ni bilo več, jaz pa sem nadaljevala pot.
Pri avtu, pa odprem žep na hlačah in ven se vsuje prst, potem se pogledam na hitro v steklo od avta in v mojih laseh je slama, nato si spustim še zavihane hlače in ven se vsuje še več prsti in prahu. Imela sem jo tudi za pasom.
In končno se med vožnjo pogledam še v ogledalo in vidim, da sem vsa prašna hi hi Joj in tako me je folk gledal na poti navzdol.
Že prej sem prosila mamo, če pripravi testo za pico, zato sem se spotoma hotela ustaviti v trgovini, a taka pač nisem mogla iti.
In tako mi je kaj hitro postalo jasno, kaj je pomenilo tisto drevo pred menoj, ko sem hodila navzgor, čeprav sem razmišljala nekaj tudi o poškodovani nogi, ampak take in podobne stvari so itak normalne zame.
Že po nekaj minutni hoji sem videla kako je eno suho manjše drevo padlo na tla. Čisto slučajno sem malo pred tem naredila "postanek", potem sem pa razmišljala, če bi padlo name, če bi nadaljevala pot brez postanke. Razmišljala sem, kaj bi to lahko pomenilo, vendar sem nekje v sebi upala, da nič hudega.
Do Koče na Kriški gori sem rabila približno 1 uro in 20 minut, vendar sem porabila več časa, da sem prišla do Tolstega vrha. Razlog je bil le en, čudovit razgled, čudovita okolica, čudovit sprehod, čudovito vreme, ah, pa kaj bi človek našteval.
Pot je bila na enem odseku pred vrhom Tolstega vrha nekoliko bolj zahtevna, predvsem zaradi ledu in snegu na poti, vendar to samo pomeni, da pozabiš na vse ostalo, ker si tako osredotočen na pot in čas zato hitreje teče in več hormona sreča se izloči.
In končno vrh. Tista klopca tam gori je tako prav prišla, da sem si malo odpočila na njej. Sledil je povratek nazaj. Ne vem zakaj, a ko sem se vračala proti Kriški se mi je zdelo, da bolj piha, kot sicer, zate se nisem dolgo zadrževala pri koči.
Že na vrhu sem hotela poklicati domov, a ni bilo signala. Ko pa sem hodila po poti navzdol po slišim neko hreščanje, kot radio. Nekaj časa poslušam, gledam če se slučajno oglaša moj telefon, a nič ni bilo od tega. Nato pa le vidim gorske reševalce nekoliko nižje in postalo mi je jasno, da ta glas prihaja od njih. Videla sem, da se je ena punca ponesrečila in da je čakala na tistih reševalnih nosilih na helikopter. In kmalu zatem vidim helikopter od Kforja. En zelo simpatičen gorski reševalec (nej mi kdo pove kje se skrivajo tako fantje,...) (ne vem točno kaj je bil, ampak zdelo se mi je tak, ker je imel "napravo za sporazumevanje", walki-talki ali kako se že tej napravi reče.) mi je rekel, da grem lahko kar naprej dol, čeprav sem ga razumela tako, da naj raje počakam. Seveda sem zato rekla, da bom počakala. Helikopter je prispel, spustil zajlo po kateri so dvignili ponesrečenko in že jih ni bilo več, jaz pa sem nadaljevala pot.
Pri avtu, pa odprem žep na hlačah in ven se vsuje prst, potem se pogledam na hitro v steklo od avta in v mojih laseh je slama, nato si spustim še zavihane hlače in ven se vsuje še več prsti in prahu. Imela sem jo tudi za pasom.
In končno se med vožnjo pogledam še v ogledalo in vidim, da sem vsa prašna hi hi Joj in tako me je folk gledal na poti navzdol.
Že prej sem prosila mamo, če pripravi testo za pico, zato sem se spotoma hotela ustaviti v trgovini, a taka pač nisem mogla iti.
In tako mi je kaj hitro postalo jasno, kaj je pomenilo tisto drevo pred menoj, ko sem hodila navzgor, čeprav sem razmišljala nekaj tudi o poškodovani nogi, ampak take in podobne stvari so itak normalne zame.
četrtek, 15. marec 2012
Sv. Jakob 961 m
Danes sem bila spet na Jakobu. Zdel se mi je bolj sprehod, kot pa pohod hi hi Iz spodnjega parkirišča sem šla ob 16:10, do koče sem prišla ob 17h. Dol sem prišla pa v pol ure.
Kaj se mi je zgodilo na poti?
Ko sem šla gor je stalno listje šelestelo, tako zelo, da se na to sploh nisem več ozirala. Tik pod vrhom, pa vidim tik pred seboj miš, ko me gleda hi hi.
In takrat si mislim, kaj bi bilo, če bi se bala miši, kot se jih nekatere ženske?
Ampak kaj se je zgodilo pa na poti navzdol je bilo še bolj nenavadno. Eni so šli gor, jaz dol, in takrat med nami iznenada čez cesto steče miš, tik pred nosom hi hi
Res pa je, da sem si na Jakobu na klopi malo odpočila in takrat sem videla ptici ujedi, kako krožita v zraku. Ja, najbrž sta si ogledovala "mišji" teren.
Težko si predstavljam žensko na poti na Jakoba, ki se boji miši. V bistvu si je sploh ne morem.
Ko sem bila na vrhu sem opazila ene par "moških" vsi prešvicani, da je kar teklo od njih, meni pa ni bilo jasno, kako je to mogoče, da so se tolk premočil, da so prišli na en tak kucl. Meni se je ta kucl zdel bolj kot ogrevanje za kaj višjega, izhodišče.
Jest ne vem več, kaj se to dogaja z moškimi v tej državi, pa sej so postali hujši ko vsaka baba.
Kaj se mi je zgodilo na poti?
Ko sem šla gor je stalno listje šelestelo, tako zelo, da se na to sploh nisem več ozirala. Tik pod vrhom, pa vidim tik pred seboj miš, ko me gleda hi hi.
In takrat si mislim, kaj bi bilo, če bi se bala miši, kot se jih nekatere ženske?
Ampak kaj se je zgodilo pa na poti navzdol je bilo še bolj nenavadno. Eni so šli gor, jaz dol, in takrat med nami iznenada čez cesto steče miš, tik pred nosom hi hi
Res pa je, da sem si na Jakobu na klopi malo odpočila in takrat sem videla ptici ujedi, kako krožita v zraku. Ja, najbrž sta si ogledovala "mišji" teren.
Težko si predstavljam žensko na poti na Jakoba, ki se boji miši. V bistvu si je sploh ne morem.
Ko sem bila na vrhu sem opazila ene par "moških" vsi prešvicani, da je kar teklo od njih, meni pa ni bilo jasno, kako je to mogoče, da so se tolk premočil, da so prišli na en tak kucl. Meni se je ta kucl zdel bolj kot ogrevanje za kaj višjega, izhodišče.
Jest ne vem več, kaj se to dogaja z moškimi v tej državi, pa sej so postali hujši ko vsaka baba.
petek, 2. marec 2012
Velika Poljana (1410) in Tolsti vrh (1715)
Dnevnik: 1.3.2012
Danes je bil spet eden tistih čudovitih sončnih dni, katere je bilo treba izkoristiti. Dopoldne sem klicala na IJS, ker me zanima delo na področju metafizike, seveda ni šlo mimo alternative, zato sem klicala še na Planinsko društvo in jih povprašala če rabijo kakršnokoli pomoč.
In danes sem se odločila, da grem na Veliko Poljano. Doma sem si pripravila kavo z mlekom in vodo za na pot. S seboj sem vzela spodnjo majico, majico s kratkimi rokavi, majico z dolgimi rokavi, jopico iz bombaža, nogavice in krajše hlače (za vsak slučaj).
Navadila sem se, da pozimi vedno nosim gamaše, zato seveda tudi v hribe ne grem brez njih. Ker seveda nimam pumparic, si jih naredim tako, da zaviham hlače, da se gamaše vidijo. Gamaše se mi zdijo nadvse praktične za v hribe npr. stopiš v blato in nimaš umazanih hlač,...
In tako pripravljena in opremljena sem se odpravila na pot. Na Veliki Poljani že dolgo nisem bila, zato mi je bilo ljubše kot sicer, ker nekateri imamo radi spremembe. Pa tudi sicer mi je narava najlepša spomladi.
Pred vrhom sem si v snegu in vodi očistila čevlje (so bile umazane še od zadnjič) in končno sem prispela do koče. Tam sem naredila postanek, kjer sem se preoblekla in si pripravila skodelico kave in odprla knjigo in prebrala samo en stavek: "Ok. Don't panic. I can do this. It is definitely possible" Uganete avtorja? Ja, kdo drug kot Sophie Kinsella. Zadnje čase namreč berem knjige (romane) predvsem v angleščini.
In že sem bila na poti na Tolsti vrh. Šla sem po poti Via alpina. In moram povedati, da je bila pot od gozda naprej pot zasnežena, do gozda pa razmočena, ker se je sneg topil. Ko sem hodila po tisti zasneženi poti (via alpina) sem ugotovila, da že dolgo časa ni nihče po njej hodil (morda nekaj dni, ne vem). Tista stran je severna, zato tam že ob 15h ni bilo več sonca. Skratka vzpenjala sem se in vzpenjala in zelo pazila kam stopim (zaradi snega in ledu), medtem sem pa premišljevala, kako mi bo uspelo priti dol, če je pot gor tako strma.
Po pol ure hoje sem prispela do križišča, kjer ena pot vodi do Tolstega vrha, druga pa do Gozda. Končno sem prišla na južno stran, kjer je sneg in led tudi bil, a ga je bilo le za vzorec. Ta del poti mi je bil najlepši, saj sem se dvignila nad tisto značilno dolinsko meglico, katera se opazi samo v hribih, pa še toplo sonce je sijalo med smrekami. Luštno. In vrh. Uf, najprej sem se odpočila na klopci, nato sem si zamenjala oblačila in se razgledala (Košuta se čudovito vidi in Begunjščica, tudi Stol). Po vpisu v knjigo sem se odpravila navzdol. Ko sem prispela do razcepa med Veliko Poljano in Gozdom, sem se odločila za via alpina (to je pa pot, kjer sem prišla), ker nisem na zemljevidu našla nobene druge označene poti, ki bi vodila do Povelj. A potem se je pojavil paradoks. Res je sicer, da sem si prej vzela moment za psihično pripravo za to pot, a vseeno. Pot navzdol se mi je zdela zelo lahka in imela sem veliko manjše probleme priti dol, kot na tisti poti pred vrhom, katera se mi je zdela čisto lahka. A vseeno, ko sem pogledala nazaj, se pravi navzgor se mi je še vedno zdela strma, a ko sem šla dol, se mi sploh ni zdelo, da bi bilo strmo in brez problema mi je uspelo priti dol in to zelo hitro. Res pa je, da sem hodila več ali manj po celem snegu. Gamaše, katere sem si potegnila čez čevlje so mi tako zelo prav prišle, kajti snega je bilo tam veliko in če jih ne bi imela, bi imela vse mokro v čevljih, tako pa je vse ostalo suho. Ene parkrat mi je ena ušla nad čevlje in takoj je bilo začutiti "svežino" snega.
Nekaj čez peto uro sem se začela spuščati z Velike Poljane. Treba je bilo teči, ker je bila že toliko ura. Še sedaj ne morem verjeti, da sem bila ob šestih že pri avtu, bil je še dan (a ko sem se preobula in se razgledala, se je že opazno zmračilo). Seveda sem računala, da tudi če bi prišla malo kasneje, ne bi bilo nič narobe. V bistvu je bil razlog moje hitrosti tudi v tem, da sem slišala psa, vendar nisem dajala temu nobenega pomena, pač nič takega, glas je bil dokaj oddaljen. Vendar se je zadeva spremenila, ko sem bila nekje na sredi poti. Takrat pa slišim spet tega psa in njegov glas je bil prav strašljiv. Razmišljala sem že, če ima steklino in se mu "trga". To je bilo vse kaj drugega od navadnega laježa. Strašljivo mi je bilo tudi zato, ker nisem slišala nič drugega. In zaradi teh mojih misli, sem še hitreje prišla do avta.
In ko sem bila pri avtu sem ugotovila, da mi je zmanjkalo cunj, da bi se lahko preoblekla. Dejstvo je namreč, da sem imela mokri dve spodnji majici, dve majici z dolgimi rokami, še najbolj je bila tista s kratkimi rokavi, mokra je bila celo jopica iz bombaža, ravno tako gamaše,.... In utrujenost, če povem po pravici komaj skupaj spravljam tale "sestavek".
Danes je bil spet eden tistih čudovitih sončnih dni, katere je bilo treba izkoristiti. Dopoldne sem klicala na IJS, ker me zanima delo na področju metafizike, seveda ni šlo mimo alternative, zato sem klicala še na Planinsko društvo in jih povprašala če rabijo kakršnokoli pomoč.
In danes sem se odločila, da grem na Veliko Poljano. Doma sem si pripravila kavo z mlekom in vodo za na pot. S seboj sem vzela spodnjo majico, majico s kratkimi rokavi, majico z dolgimi rokavi, jopico iz bombaža, nogavice in krajše hlače (za vsak slučaj).
Navadila sem se, da pozimi vedno nosim gamaše, zato seveda tudi v hribe ne grem brez njih. Ker seveda nimam pumparic, si jih naredim tako, da zaviham hlače, da se gamaše vidijo. Gamaše se mi zdijo nadvse praktične za v hribe npr. stopiš v blato in nimaš umazanih hlač,...
In tako pripravljena in opremljena sem se odpravila na pot. Na Veliki Poljani že dolgo nisem bila, zato mi je bilo ljubše kot sicer, ker nekateri imamo radi spremembe. Pa tudi sicer mi je narava najlepša spomladi.
Pred vrhom sem si v snegu in vodi očistila čevlje (so bile umazane še od zadnjič) in končno sem prispela do koče. Tam sem naredila postanek, kjer sem se preoblekla in si pripravila skodelico kave in odprla knjigo in prebrala samo en stavek: "Ok. Don't panic. I can do this. It is definitely possible" Uganete avtorja? Ja, kdo drug kot Sophie Kinsella. Zadnje čase namreč berem knjige (romane) predvsem v angleščini.
In že sem bila na poti na Tolsti vrh. Šla sem po poti Via alpina. In moram povedati, da je bila pot od gozda naprej pot zasnežena, do gozda pa razmočena, ker se je sneg topil. Ko sem hodila po tisti zasneženi poti (via alpina) sem ugotovila, da že dolgo časa ni nihče po njej hodil (morda nekaj dni, ne vem). Tista stran je severna, zato tam že ob 15h ni bilo več sonca. Skratka vzpenjala sem se in vzpenjala in zelo pazila kam stopim (zaradi snega in ledu), medtem sem pa premišljevala, kako mi bo uspelo priti dol, če je pot gor tako strma.
Po pol ure hoje sem prispela do križišča, kjer ena pot vodi do Tolstega vrha, druga pa do Gozda. Končno sem prišla na južno stran, kjer je sneg in led tudi bil, a ga je bilo le za vzorec. Ta del poti mi je bil najlepši, saj sem se dvignila nad tisto značilno dolinsko meglico, katera se opazi samo v hribih, pa še toplo sonce je sijalo med smrekami. Luštno. In vrh. Uf, najprej sem se odpočila na klopci, nato sem si zamenjala oblačila in se razgledala (Košuta se čudovito vidi in Begunjščica, tudi Stol). Po vpisu v knjigo sem se odpravila navzdol. Ko sem prispela do razcepa med Veliko Poljano in Gozdom, sem se odločila za via alpina (to je pa pot, kjer sem prišla), ker nisem na zemljevidu našla nobene druge označene poti, ki bi vodila do Povelj. A potem se je pojavil paradoks. Res je sicer, da sem si prej vzela moment za psihično pripravo za to pot, a vseeno. Pot navzdol se mi je zdela zelo lahka in imela sem veliko manjše probleme priti dol, kot na tisti poti pred vrhom, katera se mi je zdela čisto lahka. A vseeno, ko sem pogledala nazaj, se pravi navzgor se mi je še vedno zdela strma, a ko sem šla dol, se mi sploh ni zdelo, da bi bilo strmo in brez problema mi je uspelo priti dol in to zelo hitro. Res pa je, da sem hodila več ali manj po celem snegu. Gamaše, katere sem si potegnila čez čevlje so mi tako zelo prav prišle, kajti snega je bilo tam veliko in če jih ne bi imela, bi imela vse mokro v čevljih, tako pa je vse ostalo suho. Ene parkrat mi je ena ušla nad čevlje in takoj je bilo začutiti "svežino" snega.
Nekaj čez peto uro sem se začela spuščati z Velike Poljane. Treba je bilo teči, ker je bila že toliko ura. Še sedaj ne morem verjeti, da sem bila ob šestih že pri avtu, bil je še dan (a ko sem se preobula in se razgledala, se je že opazno zmračilo). Seveda sem računala, da tudi če bi prišla malo kasneje, ne bi bilo nič narobe. V bistvu je bil razlog moje hitrosti tudi v tem, da sem slišala psa, vendar nisem dajala temu nobenega pomena, pač nič takega, glas je bil dokaj oddaljen. Vendar se je zadeva spremenila, ko sem bila nekje na sredi poti. Takrat pa slišim spet tega psa in njegov glas je bil prav strašljiv. Razmišljala sem že, če ima steklino in se mu "trga". To je bilo vse kaj drugega od navadnega laježa. Strašljivo mi je bilo tudi zato, ker nisem slišala nič drugega. In zaradi teh mojih misli, sem še hitreje prišla do avta.
In ko sem bila pri avtu sem ugotovila, da mi je zmanjkalo cunj, da bi se lahko preoblekla. Dejstvo je namreč, da sem imela mokri dve spodnji majici, dve majici z dolgimi rokami, še najbolj je bila tista s kratkimi rokavi, mokra je bila celo jopica iz bombaža, ravno tako gamaše,.... In utrujenost, če povem po pravici komaj skupaj spravljam tale "sestavek".
ponedeljek, 27. februar 2012
Sveti Jakob (961 m)
Sonce me je zvabilo v hribe, prvič letos. Razmišljala sem med Poljano, Kriško goro in Jakobom. Na koncu sem se odločila za pot na Jakoba.
Vreme je bilo čudovito, sončno, zato se je sneg topil, kar pomeni, da je bila pot zelo razmočena, ampak če se samo spomnim, kje sem včeraj nabirala zvončke, potem je bila ta pot, kar v redu.
Ja, včeraj je bilo tudi pestro. Na sprehod sem šla v gmajno in se spotoma ustavila še ob izviru in si osvežila roke. Seveda nisem bila najbolj pozorna na okolico, ko enkrat pogledam na levo in čisto zraven mene stoji močerad in me gleda, seveda raje ne povem kakšna je bila moja reakcija.
Opazila sem, da narava kar brsti od življenja. Ptički, miši, kanje, teloh ni da ni, šum na vsakem koraku, če pa malo postaneš, pa zagotovo opaziš vsaj nekaj od naštetega. Nehote sem opazila kar 3 miši na poti na Jakoba in seveda tudi kanjo, ki je bdela nad njimi. Ptice, predvsem siničke pa tako in tako skoraj vedno opazim, ko se potikam po hribih.
Vreme je bilo čudovito, sončno, zato se je sneg topil, kar pomeni, da je bila pot zelo razmočena, ampak če se samo spomnim, kje sem včeraj nabirala zvončke, potem je bila ta pot, kar v redu.
Ja, včeraj je bilo tudi pestro. Na sprehod sem šla v gmajno in se spotoma ustavila še ob izviru in si osvežila roke. Seveda nisem bila najbolj pozorna na okolico, ko enkrat pogledam na levo in čisto zraven mene stoji močerad in me gleda, seveda raje ne povem kakšna je bila moja reakcija.
Opazila sem, da narava kar brsti od življenja. Ptički, miši, kanje, teloh ni da ni, šum na vsakem koraku, če pa malo postaneš, pa zagotovo opaziš vsaj nekaj od naštetega. Nehote sem opazila kar 3 miši na poti na Jakoba in seveda tudi kanjo, ki je bdela nad njimi. Ptice, predvsem siničke pa tako in tako skoraj vedno opazim, ko se potikam po hribih.
torek, 4. oktober 2011
Hribi: Storžič 2132 (čez Škarjev rob)
Včeraj popoldne sem bila na Storžiču 2132. Gor sem šla po Škarjevem robu iz doma pod Storžičem.
Prvi del poti vodi po gozdu (do Škarjevega robu), drugi med borovci (pot po Škarjevem robu), tretji - pod vrhom, pa med skalami. Tako da pot je raznolika.
Od Škarjevega robu naprej pot vodi večinoma po soncu, nekaj sence delajo le borovci, ampak samo v noge.
Vzpon me malo spominja na tistega, ko greš od Zelenice do Stola. Čeprav je tudi res, da mi je bila pot Zelenica-Stol nekoliko lepša (ker je pot res pestra, kar se tiče okolja in razgleda, pa tudi več "ravnine" je vmes)
Prvi del poti vodi po gozdu (do Škarjevega robu), drugi med borovci (pot po Škarjevem robu), tretji - pod vrhom, pa med skalami. Tako da pot je raznolika.
Od Škarjevega robu naprej pot vodi večinoma po soncu, nekaj sence delajo le borovci, ampak samo v noge.
Vzpon me malo spominja na tistega, ko greš od Zelenice do Stola. Čeprav je tudi res, da mi je bila pot Zelenica-Stol nekoliko lepša (ker je pot res pestra, kar se tiče okolja in razgleda, pa tudi več "ravnine" je vmes)
 |
| Storzic |
ponedeljek, 3. oktober 2011
Hribi: Javornik ( 1715)
V soboto je bilo tako lepo vreme, da sem se odločila, da grem v hribe, vendar sem bila nekoliko pozna za visokogorje, zato sem šla nekoliko nižje.
Najprej sem prišla do Javorniškega prevala. Okoli 1500 m nad morjem. Potem pa se tam pot razcepi na 4 smeri (Jezersko, Stegovnik, Javorniška planina, Podstoržič). Odločila sem se, da grem proti Javorniški planini, a ko sem bila že tam sem videla pred seboj odcep za Veliki Javornik. Do vrhu sem odšla zgolj zato, bi imela večji mir (v dolini so namreč delali gozdna dela in se je slišal hrup), a tudi na vrhu sem ugotovila, da ni največ miru, pa tudi ura je bila že toliko, da je bilo treba iti nazaj. Najbolj hecno je bilo to, da na mojem zemljevidu ni bilo napisano višine V. Javornika. Škarjev rob je na višini okoli 1600 m, zato nisem hotela iti nanj. Šele doma sem videla, da je V. Javornik na 1715.
Ampak mi ni žal, kajti razgled je fenomenalen, kajti vidi se cela Košuta (visokogorje, po katerem teče meja z Avstrijo), vidi se Storžič in njegova veriga, ravno tako se lepo vidi Krvavec, Kočna, Grintavec in drugi hribi.
Najprej sem prišla do Javorniškega prevala. Okoli 1500 m nad morjem. Potem pa se tam pot razcepi na 4 smeri (Jezersko, Stegovnik, Javorniška planina, Podstoržič). Odločila sem se, da grem proti Javorniški planini, a ko sem bila že tam sem videla pred seboj odcep za Veliki Javornik. Do vrhu sem odšla zgolj zato, bi imela večji mir (v dolini so namreč delali gozdna dela in se je slišal hrup), a tudi na vrhu sem ugotovila, da ni največ miru, pa tudi ura je bila že toliko, da je bilo treba iti nazaj. Najbolj hecno je bilo to, da na mojem zemljevidu ni bilo napisano višine V. Javornika. Škarjev rob je na višini okoli 1600 m, zato nisem hotela iti nanj. Šele doma sem videla, da je V. Javornik na 1715.
Ampak mi ni žal, kajti razgled je fenomenalen, kajti vidi se cela Košuta (visokogorje, po katerem teče meja z Avstrijo), vidi se Storžič in njegova veriga, ravno tako se lepo vidi Krvavec, Kočna, Grintavec in drugi hribi.
nedelja, 25. september 2011
Hribi: Aljažev dom v Vratih(1015)-Sovatna-Bovški gamsovec (2392)
Za danes je bilo napovedano lepo vreme, zato sem se odločila, da grem na Bovški gamsovec.
Pot do Aljaževega doma je lepa, četudi je na nekaterih odsekih makedamska (vsaj v primerjavi z drugimi gorskimi cestami, katere niso asvaltirane).
Že takoj na začetku vzpona mi je "Triglav" padel v oči. Dejansko je skoraj celo pot odprt pogled nanj in na okoliške hribe.
Pot na Bovški gamsovec je strma, skoraj ves čas (čez Sovatno). V Dovških vratcih (2180 m) se pot razcepi (Stenar, Pogačnikov dom, Bovški gamsovec 45 min). In zadnji del tega 45 minutnega vzpona na Bovški gamsovec je več ali manj varovan z jeklenicami in klini.
In kot ponavadi se mi je pot čez Sovatno vlekla, medtem ko se mi je zdelo, da sem zelo hitro prišla na Bovški gamsovec, kakor tudi z njega. Mogoče zato, ker je bila pot na Bovški gamsovec veliko bolj adrenalinska, no, vsaj zadnji del (izpostavljeni odseli, klini, jeklenice).
In kot se za ime "Bovški gamsovec" spodobi, sem na poti navzdol videla tudi skupino gamsov.
Pot do Aljaževega doma je lepa, četudi je na nekaterih odsekih makedamska (vsaj v primerjavi z drugimi gorskimi cestami, katere niso asvaltirane).
Že takoj na začetku vzpona mi je "Triglav" padel v oči. Dejansko je skoraj celo pot odprt pogled nanj in na okoliške hribe.
Pot na Bovški gamsovec je strma, skoraj ves čas (čez Sovatno). V Dovških vratcih (2180 m) se pot razcepi (Stenar, Pogačnikov dom, Bovški gamsovec 45 min). In zadnji del tega 45 minutnega vzpona na Bovški gamsovec je več ali manj varovan z jeklenicami in klini.
In kot ponavadi se mi je pot čez Sovatno vlekla, medtem ko se mi je zdelo, da sem zelo hitro prišla na Bovški gamsovec, kakor tudi z njega. Mogoče zato, ker je bila pot na Bovški gamsovec veliko bolj adrenalinska, no, vsaj zadnji del (izpostavljeni odseli, klini, jeklenice).
In kot se za ime "Bovški gamsovec" spodobi, sem na poti navzdol videla tudi skupino gamsov.
 |
| http://www.hribi.net/slika.asp?gora=3436 |
petek, 16. september 2011
Viševnik 2050 in Mali draški vrh 2132
Se mi kar zdi, zakaj se vrh zraven Viševnika imenuje "draški" vrh, ker kar kliče po tem, da greš nanj,.... ampak, če se da priti na Viševnik po "lahki označeni poti" oziroma po "delno zahtevni označeni poti", potem se da priti do Malega draškega vrha samo po "zahtevni neoznačeni poti".
Pot: Pokljuka (Rudno polje) - Viševnik (2050) - Mali draški vrh (2132).
Še dobro se spomnim sanj o hribih in pikapolonicah, no to je bila skupina turistov z oranžnimi čeladami. Srečali smo se ravno takrat, ko so prispeli z Malega draškega vrha in prav videlo se je, kako jim deluje adrenalin, ali pa se je meni samo zdelo, da so polni energije. Sprva se mi je zdelo malo čudno, da nosijo čelade, a takoj ko sem se začela spuščati z vrha Malega Draškega vrha mi je postalo jasno zakaj, ker na moreš priti dol, da ne bi sprožil nekaj kamenja. Na vrhu ni knjige v katero bi se bilo možno vpisati, je pa žig, medtem ko je na Viševniku manjkal pokrov škatle v kateri je vpisna knjiga, ampak se bo že uredilo,....
Ko sem šla gor proti Malemu draškemu vrhu mi je bilo malo čudno, da ni nikjer nobene markacije,... ampak potem sem na portalu hribi.net videla, da pot sploh ni označena. Sicer pa je pogled z vrha res fenomenalen, vsaj meni je bil (in to v vse strani, tudi navpičen pogled v dolino je hud :) ). Sicer pa je treba plezat, kar pa nakazuje že opis poti (zahtevna neoznačena pot), vsaj od razcepa naprej (Blejska koča na Lipanci in preval na drugi strani) .
Pot: Pokljuka (Rudno polje) - Viševnik (2050) - Mali draški vrh (2132).
Še dobro se spomnim sanj o hribih in pikapolonicah, no to je bila skupina turistov z oranžnimi čeladami. Srečali smo se ravno takrat, ko so prispeli z Malega draškega vrha in prav videlo se je, kako jim deluje adrenalin, ali pa se je meni samo zdelo, da so polni energije. Sprva se mi je zdelo malo čudno, da nosijo čelade, a takoj ko sem se začela spuščati z vrha Malega Draškega vrha mi je postalo jasno zakaj, ker na moreš priti dol, da ne bi sprožil nekaj kamenja. Na vrhu ni knjige v katero bi se bilo možno vpisati, je pa žig, medtem ko je na Viševniku manjkal pokrov škatle v kateri je vpisna knjiga, ampak se bo že uredilo,....
Ko sem šla gor proti Malemu draškemu vrhu mi je bilo malo čudno, da ni nikjer nobene markacije,... ampak potem sem na portalu hribi.net videla, da pot sploh ni označena. Sicer pa je pogled z vrha res fenomenalen, vsaj meni je bil (in to v vse strani, tudi navpičen pogled v dolino je hud :) ). Sicer pa je treba plezat, kar pa nakazuje že opis poti (zahtevna neoznačena pot), vsaj od razcepa naprej (Blejska koča na Lipanci in preval na drugi strani) .
 |
| http://www.hribi.net/slika.asp?pot=53619 |
četrtek, 15. september 2011
Ljubelj (1058)-Zelenica (1536)-Stol (2236) ter gams, kači in svizci
Včeraj sem zlezla na Stol. Za ta podvig sem rabila kar 4 ure. Uf, naporno je bilo, pa luštno tudi.
Osvojila sem najvišji vrh Karavank 2236.
Pot: Ljubelj (1058) - Zelenica (1536) - Stol (2236).
Za vikend sem bila na Češki koči. In Kočna in Grintovec se lepo opirata našemu pogledu, kljub temu pa človek rabi 3 ure, da pride do vrha Grintovca. Sicer je tudi res, da sta ta vrhova višja. Pa vendar. Ko pogledaš od Zelenice naprej proti Stolu se zdi tako daaleč,....da je težko verjeti, da je samo 3 ure hoda.
Pot: do Zelenice pot ni nič posebnega. Dejansko se da priti gor tudi z malo boljšim in dvignjenim avtom, ki ima pogon na vsa 4 kolesa.
Od Zelenice naprej, proti Stolu je pot dejansko manj zahtevna, kot pa do Zelenice. Vendar je tak samo prvi odsek poti. Na enem delu se pot razcepi na dve smeri. Ena gre naprej na Vrtačo (tam sem bila 2 tedna nazaj). Ta pot za na Vrtačo je potem zelo strma, saj ne greš več mimo hriba ampak na hrib. Druga pot (za Stol) pa je še naprej skoraj po ravnem (sicer se stalno dviguje, vendar ne strmo). In tudi ta pot se potem razcepi in sicer na Spodnjo pot na Stol in Zgornjo pot na Stol. Jaz sem izbrala Zgornjo pot na Stol. Ta pot je še naprej nezahtevna in se le malce dviguje a le do enega odseka, ki bolj zgleda kot "slap" kamenja, kot pa pot (tu se je treba spustit dol). Ta del je dejansko najzahtevnejši, a je zelo kratek. Najzahtevnejši je zato, ker se kamenje kruši in moraš zelo dobro gledat kam stopiš, da ti ne spodrsne (po tistem se kar pelješ, tudi jaz sem se enkrat na rokah ujela). Ko sem šla nazaj sem plezala po tistem kamenju in skalah gor in takrat mi ni bilo jasno, kako sem prišla dol. Ampak res, tista stena se kar sesuva,.... In potem se pod nadaljuje po dnu, čez skale po ravnem seveda (tiste ki so se odkrušile). A tiste skale so zelo trdne, čisto nasprotje prej opisane poti. Potem pa pot vodi spet gor in na vrhu te poti se odpre zelo lep pogled na Stol in okoliške hribe. Od tam pa do vrha Stola je še eno uro hoda. Seveda ima človek občutek, da bo hitreje prišel gor,.... Ta pot je sestavljena več ali manj iz kamenja in spet je potrebna velika mera previdnosti. Ta del se mi je najbolj vlekel. A zanimivo, ko sem šla dol, se mi je zdelo, da sem ravno čez ta del prišla najhitreje. In ko sem ga gledala iz oddaljenosti, skoraj nisem verjela, da sem bila gor,..... pa sem bila. Najprej sem se ustavila na travi pred vrhom Stola, kjer smo imele skupaj s Kavkami malico. Ena mi je vzela zamašek od plastenke za vodo in ga odnesla, a hvala bogu ne daleč in ne čez skale (tiste po katerih sem priplezala), zato sem ga hitro dobila nazaj. Potem sem šla do vrha Stola, kjer sem se vpisala in nato še do Prešernove koče in že sem šla nazaj. Na vrhu je pihalo, kar je lahko, vreme pa je bilo več ali manj sončno.
Na poti nazaj se mi je zdelo, da vidim v daljavi nekoga, ki žvižga in stoji na mestu. Zdelo se mi je malo čudno,... potem pa sem videla, da je to gams, ki se oglaša. V njegovi okolici pa sta bila dva svizca. Ne vem, če sta me videla, vendar sta potem splezala na eno skalo, jaz pa sem nadaljevala pot. Gams je hodil vzporedno z mojo potjo in se stalno oglašal, kot bi nekoga klical, vedno pa so bili zraven tudi svizci. Nazadnje sem ga videla na eni skali in ko sem šla mimo nje, je ravno en svizec na drugi strani poti zbežal v zavetje. Ko ni bilo več gamsa tudi svizcev ni bilo več. Videti je bilo, kot bi bili nekako povezani. Potem se se pa spomnim samo še kače. Že ko sem šla gor sem videla eno majhno kačico, a ko sem šla dol, sem videla kar veliko kačo (v primerjavi s prvo), kakih 80 cm (potem, ko se je oglasila, ko me je videla, se je odplazila proč). Po moje je bil gad (rjava s temnimi vzorci - obe sta bili enaki), a še vedno se mi ni zdela velika (mogoče preveč filme gledam).
In preden sem prispela do Zelenice sem videla samo še srno v tistih skalah na kamenju,....
Osvojila sem najvišji vrh Karavank 2236.
Pot: Ljubelj (1058) - Zelenica (1536) - Stol (2236).
Za vikend sem bila na Češki koči. In Kočna in Grintovec se lepo opirata našemu pogledu, kljub temu pa človek rabi 3 ure, da pride do vrha Grintovca. Sicer je tudi res, da sta ta vrhova višja. Pa vendar. Ko pogledaš od Zelenice naprej proti Stolu se zdi tako daaleč,....da je težko verjeti, da je samo 3 ure hoda.
Pot: do Zelenice pot ni nič posebnega. Dejansko se da priti gor tudi z malo boljšim in dvignjenim avtom, ki ima pogon na vsa 4 kolesa.
Od Zelenice naprej, proti Stolu je pot dejansko manj zahtevna, kot pa do Zelenice. Vendar je tak samo prvi odsek poti. Na enem delu se pot razcepi na dve smeri. Ena gre naprej na Vrtačo (tam sem bila 2 tedna nazaj). Ta pot za na Vrtačo je potem zelo strma, saj ne greš več mimo hriba ampak na hrib. Druga pot (za Stol) pa je še naprej skoraj po ravnem (sicer se stalno dviguje, vendar ne strmo). In tudi ta pot se potem razcepi in sicer na Spodnjo pot na Stol in Zgornjo pot na Stol. Jaz sem izbrala Zgornjo pot na Stol. Ta pot je še naprej nezahtevna in se le malce dviguje a le do enega odseka, ki bolj zgleda kot "slap" kamenja, kot pa pot (tu se je treba spustit dol). Ta del je dejansko najzahtevnejši, a je zelo kratek. Najzahtevnejši je zato, ker se kamenje kruši in moraš zelo dobro gledat kam stopiš, da ti ne spodrsne (po tistem se kar pelješ, tudi jaz sem se enkrat na rokah ujela). Ko sem šla nazaj sem plezala po tistem kamenju in skalah gor in takrat mi ni bilo jasno, kako sem prišla dol. Ampak res, tista stena se kar sesuva,.... In potem se pod nadaljuje po dnu, čez skale po ravnem seveda (tiste ki so se odkrušile). A tiste skale so zelo trdne, čisto nasprotje prej opisane poti. Potem pa pot vodi spet gor in na vrhu te poti se odpre zelo lep pogled na Stol in okoliške hribe. Od tam pa do vrha Stola je še eno uro hoda. Seveda ima človek občutek, da bo hitreje prišel gor,.... Ta pot je sestavljena več ali manj iz kamenja in spet je potrebna velika mera previdnosti. Ta del se mi je najbolj vlekel. A zanimivo, ko sem šla dol, se mi je zdelo, da sem ravno čez ta del prišla najhitreje. In ko sem ga gledala iz oddaljenosti, skoraj nisem verjela, da sem bila gor,..... pa sem bila. Najprej sem se ustavila na travi pred vrhom Stola, kjer smo imele skupaj s Kavkami malico. Ena mi je vzela zamašek od plastenke za vodo in ga odnesla, a hvala bogu ne daleč in ne čez skale (tiste po katerih sem priplezala), zato sem ga hitro dobila nazaj. Potem sem šla do vrha Stola, kjer sem se vpisala in nato še do Prešernove koče in že sem šla nazaj. Na vrhu je pihalo, kar je lahko, vreme pa je bilo več ali manj sončno.
Na poti nazaj se mi je zdelo, da vidim v daljavi nekoga, ki žvižga in stoji na mestu. Zdelo se mi je malo čudno,... potem pa sem videla, da je to gams, ki se oglaša. V njegovi okolici pa sta bila dva svizca. Ne vem, če sta me videla, vendar sta potem splezala na eno skalo, jaz pa sem nadaljevala pot. Gams je hodil vzporedno z mojo potjo in se stalno oglašal, kot bi nekoga klical, vedno pa so bili zraven tudi svizci. Nazadnje sem ga videla na eni skali in ko sem šla mimo nje, je ravno en svizec na drugi strani poti zbežal v zavetje. Ko ni bilo več gamsa tudi svizcev ni bilo več. Videti je bilo, kot bi bili nekako povezani. Potem se se pa spomnim samo še kače. Že ko sem šla gor sem videla eno majhno kačico, a ko sem šla dol, sem videla kar veliko kačo (v primerjavi s prvo), kakih 80 cm (potem, ko se je oglasila, ko me je videla, se je odplazila proč). Po moje je bil gad (rjava s temnimi vzorci - obe sta bili enaki), a še vedno se mi ni zdela velika (mogoče preveč filme gledam).
In preden sem prispela do Zelenice sem videla samo še srno v tistih skalah na kamenju,....
 |
| Stol |
četrtek, 26. maj 2011
Kališče in muskelfiber
Danes sem bila na Kališču 1534 metrov.
Pred tem sem delala vaje za noge in ugotovila, da sem končno dobila muskelfiber. (Delala sem jih tudi včeraj). Zadeva se mi ne bi zdela nič nenavadnega, če:
Letos sem s kolesom obdelala že dobršen del gozdnih cest - hribčkov in dolin a muskelfibra nisem dobila. Enako je bilo pri hoji v hribe (pot na Kriško je bila strma ) in rolanjem.
Potem pa naredim 3 vaje za noge, čisto enostavne in glej, dobim muskelfiber. In potem WTF.....
Morda ima to kak višji pomen,.... ah kaj pa vem. Mogoče so zadeve rešljive sila enostavno a jih jaz zakompliciram do onemoglosti.
Pred tem sem delala vaje za noge in ugotovila, da sem končno dobila muskelfiber. (Delala sem jih tudi včeraj). Zadeva se mi ne bi zdela nič nenavadnega, če:
Letos sem s kolesom obdelala že dobršen del gozdnih cest - hribčkov in dolin a muskelfibra nisem dobila. Enako je bilo pri hoji v hribe (pot na Kriško je bila strma ) in rolanjem.
Potem pa naredim 3 vaje za noge, čisto enostavne in glej, dobim muskelfiber. In potem WTF.....
Morda ima to kak višji pomen,.... ah kaj pa vem. Mogoče so zadeve rešljive sila enostavno a jih jaz zakompliciram do onemoglosti.
Naročite se na:
Objave (Atom)