Alice in Wonderland

Alice in Wonderland

Na to zgodbo se spomnim skoraj vsak dan! Ne vem zakaj, ampak zdi se mi, da tako spominja na moje življenje :)

Zgodba gre nekako takole:

Rdeča kraljica zavlada in ljudje so vrženi v suženjstvo, dokler ne pride Alice in premaga zmaja in osvobodi deželo izpod represije v katero je bila pahnjena pod vladavino rdeče kraljice, ki je vse zatirala in nadzorovala in kaznovala in izkoriščala.


Rdeča kraljica okoli sebe zbira samo ljudi s pomanjkljivostmi, zato, ker je tudi sama pomanjkljiva. Premajhna je. Deželo vodi s pretirano avtoriteto, strogostjo in kaznovanjem. Kdor se ji upre je kaznovan. V deželi rdeče kraljice vlada represija. Nasprotno pa v belem kraljestvu vlada bela kraljica. Tam je ravno kontra kot v deželi rdeče kraljice. In ko je rdeča kraljica zavladala je uničila mesto Klobučarja - kjer je prej vladala radost in sreča, kateri se je potem pretvarjal, da je nor, da ga rdeča kraljica ni uničila. Kljub temu ga je zasužnjila, da je postal njen suženj. Od vseh je namreč rdeča kraljica hotela korist in vse nadzorovati z represijo.

Seveda so prebivalci te dežele nestrpno čakali na odrešitelja, ki bo premagal rdečo kraljico in naredil deželo spet svobodno, kot je bila nekoč. Cela dežela napoveduje Alice kot odrešiteljico in rešiteljico in tej dejansko uspe premagati zmaja in na ta način rdeča kraljica za vedno izgubi moč.

Zgodbica: Med bogovi

Piše se let 5000 pr. n. štetjem.

Včeraj sva na terasi s samim Jupitrom pila nektar in se zabavala.  Medtem sva  se na vsake toliko časa ustavila, da bi občudovala prečudovit razgled na morje in razigrane ljudi, ki so bili videti v daljavi. Najina terasa je bila zgrajena iz kamenja, pred močnim soncem pa so naju varovali kamniti znameniti stebri pokriti s palmovimi vejami. Ej moj dobri,  najvišji Jupiter, to je pravo življenje mu rečem, ko se mi pogled ustavi na zaljubljencih v katere je Amor ravnokar izstrelil puščico.  Amor, amor. Ja moj dragi Jupiter, to je življenje.  Potem sva se pogovarjala vse mogoče teme. Najbolj pa me je zanimala sama filozofija. Že stoletja dolgo se ve, da Jupiter pokriva tudi filozofijo.  Ni večjega resnicoljubneža med Bogovi. Medtem ko sva se kopala v soncu, ki je prodiral med palmovimi vejami sem lahko občudovala njegove močne mišice, ki so bile  zaradi olja s katerim je bil namazan še vidne. Videti je bil zelo, zelo božanski. Občudovala sem ga in ga požirala  z očmi. Videti je bil tako privlačen, karizmatičen, lep in ni besed, s katerim bi ga bilo moč opisati. Uro za uro mi je razkrival svoj veliki božji načrt. Nisem se mu mogla upreti. Med tem sva na naslonjačih narejenih iz bambusa  obkrožena s služabniki, ki so ustvarjali veterc iz pahljač z užitkom srkala nektar. Najbolj mi je v spominu ostal pogovor o mojih prihodnjih življenjih. Na vsak način sem hotela zagotovilo, da bom nekako izvedela za ta pogovor, da se bom zavedala. Izgledalo je, kot da bi hotela plonklistek. In sem ga dobila. A takoj, ko se je to zgodilo, se je pojavila nova ovira. Svoje lekcije, punca, pač ne boš prešpricala in sam veliki Jupiter me je ukanil. Dovolil mi je skrit vpogled v svet prihodnosti, dal mi je razumevanje, da mi je vse, za kar sem prosila. Je zelo dober in velik in dober Bog. Mislila sem si, kaj vse bi drugi dali, da bi bili na moje mestu. Kako daleč bi šli. Kaj vse bi storili. In v tistem hipu, sem se prepustila domišljiji. In takrat zagledam v morju samega Neptuna, ki se mi od daleč smeji. Pošlje mi val, ki me poškorpi. V hipu se predramim iz sanj. Jupiter me pogleda in se samo s kotički ust rahlo nasmehne.  Pravi, da kot bi gledal moje naslednje oziroma prihodnje življenje, ko se mi niti sanjalo ne bo, o tem najinem pogovoru. Spet mi ni bilo jasno, kako bi bilo kaj takega sploh mogoče. Potem pa mi pravi: "ne skrbi", saj veš, da takrat na nebu najvišje bom,.....

Črnoplešci vs Beloplešci

Domišljijska zgodba!

Ker so Jugoplešci tako leni  za delati so si zamislili svoje sužnje. Okupirali so sosednjo državo, ki je od nekdaj slovela po delavnih ljudeh in jo poselili.

Zavladali so celo v njihovem sanjskem svetu in si tudi tam podredili prebivalce in jih  naredili za sužnje sebi in svojim Jugoplešcevskim  otrokom.

V tem Jugoplešcevskem svetu so morali Beloplešci ubogati vse Jugoplešce na ukaz. Jugoplešci so sloveli po svoji silni prostaškosti, neciviliziranosti, zaostalosti in primitivnosti, zato niso nikoli pokazali niti najmanjšega razumevanja do Beloplešcev. Beloplešci so morali zato Jugoplešcevskim otrokom streči, jih ubogati, prenašati vse njihove želje itd. v kolikor jih niso so bili kruto kaznovani in mučeni. Jugoplešci so cel mesec lagali Beloplešcem, da jih ne izkoriščajo in da jim bodo vse plačali. Navidezno so tako tudi delali. A ko je prišel konec meseca, so Jugoplešci pobrali ves denar Beloplešcem in krivdo zvalili na neke izsiljevalske nepridiprave, da so mislili, da so bili okradeni. V resnici so bili okradeni, a  to je bil del Jugoplešcevskega sistema.

In tako je prostaškost in smelost Jugoplešcev zaradi prelahkega zaslužka in prelahke manipulacije rasla in rasla, čez vse meje. Njihova moč nad drugimi jih je popolnoma oslepila in zaslepila. Popolnoma so izgubili občutek za vse stvari, ljudi, denar, naravo.....

Moja zgodbica

Hodim po visokih hribih in občudujem prekrasno pokrajino. Samo še pol ure in sem na vrhu, samo še pol ure. Utrujeno se spet ustavim, vzamem iz nahrbtnika plastenko z vodo, se odžejam in odhitim naprej. Uživam v čudovitem razgledu, ki se razprostira za menoj. O kaj bi dali drugi, da bi bili ta trenutek z menoj tu gori. In ob mojih mislih, kljub jasnemu nebu zagledam blisk. Sprva se mi zdi, da sanjam, pa saj to ni mogoče. Je to morda severni sij? Potem se spomnim, da sploh ne vem kako je videti severni sij, čeprav bi dala vse na svetu, da bi ga lahko opazovala z lastnimi očmi. Kljub vsem mojim mislim se odpravim naprej. Hodim in hodim in občudujem redke rožice, planiko, encijan,.... alpske nageljnje. O kako lepo dišijo in koliko jih je. Niti korake ne napravim, da se mi pogled ne bi ustavil na prelepem pisanem cvetju. Ja v hribih sem ravno spomladi, v nižini je sicer že poletje, a v tem visokogorju je ravnokar vzniknila pomlad. Nikoli si ne bi mislila, da je tako visoko v hribih toliko metuljev. Zdelo se mi je, da sem se znašla na pragu nečesa veličastnega. Metulji so me spremljali ob poti. Potka je bila zelo ozka. Po še parih korakih naletim na jagode in maline. V zraku opojno diši po borovcih in rožicah. Ponovno se zabliska, tokrat močneje. Zdi se mi, da imam privide, a jih  nimam. Mislim si, da se najbrž kdo slika v tem čudovitem gorskem raju, sam jaz ga pač ne vidim. In potem se zgodi. Prikaže se mi oblak in iz tega oblaka se oblikuje podoba. Gleda me in spremlja vsak moj gib. Hodim naprej in si govorim, da je vse skupaj samo igra narave, kaj drugega bi pa lahko to bilo. Hodim še naprej in pojavi se še več takih oblakov. Eden za drugim, kot bi tekmovali med seboj in se nagnetili krog in krog, eden  zraven drugega. Še vedno si mislim, da je vse skupaj samo igra narave, čeprav se mi zdi, nekje globoko v meni, da to ni igra narave. In ko se naslednjič uzrem v nebo vidim smehljajočo se podobo. Smeji se. Gledam in gledam in še kar ne morem verjeti, da vidim prav. Takoj za njim se začnejo smejati še drugi. Mislim si, no kaj zaboga pa je tu tako smešno? Meni se zadeva niti najmanj ni zdela smešna. In takrat zagledam sredi poti dvoje dreves, ki se sklanjata druga nad drugo, kot pri drevoredu. In takoj, ko prestopim prag teh dreves se pot nadaljuje po ravnem. Kot bi vstopila v neko drugo dimenzijo, v nek drug čas. A kar je bilo zares pomembno pri tem je bilo to, da so od mene odpadle vse skrbi. To deželo poznam. Spomin se mi je vrnil. Tukaj sem doma. To je moj dom. Komaj čakam, da ga spet vidim. O, spet si me presenetil, spet si me poklical. Pokrajina mi je znana in takoj se odpravim na skriti kraj v gozdu, ob leseni hišici s svetlobno reko, kjer imamo zbirališče. Močno upam, da ga bom spet videla. In še preden prispem do najinega skritega kraja, vidim močno svetlobo v daljavi. Ja, ja že tam, le zakaj me je tokrat poklical. Svetloba je bila tako močna in bleščeča, tako privlačna. Komaj čakam, da pridem tja. Mož v belem je sedel ob čudoviti svetlobni reki v čudoviti pokrajini. Pa saj je res kot v sanjah, saj sanjam. Padem mu v objem in mu povem, kako zelo ga pogrešam. Le nasmehne se mi in me povabi, da naj se mu pridružim.

Resnica o NLP, ki se približuje zemlji (samo k meni pridejo na kavico, sem jih povabila, ... ne panike zagnat no,... so čist prijateljski he he)

Jaz vem, kaj predstavljajo tisti 3. neznani leteči predmeti ali NLP, ki se približujejo zemlji. Sicer je minilo že zelo, dolgo časa, odkar sem štopala,... že nekaj let,... mislim, da nekje 10 let. Namreč že skoraj toliko časa imam svoj avto in ne štopam več :) Se pa spomnim, da se je takrat zgodilo nekaj nenavadnega. Seveda nikakor ne po takem naključju, kakršno je naključje, katero se je zgodilo po Štoparskem vodniku po galaksije, ampak malo drugačnem naključju sem uštopala ene velike vesoljske ladje, katere ravnokar prihajajo pome.

Tako da folk, nič se bati. To so moji prjatli, katere sem uštopala že zelo dolgo časa nazaj,... novico, da imam avto so sprejeli s takim zamikom,.... da sem jih povabila še na kavico in ogled zemlje in sprejela ponujeno pomoč. Tko da  pridejo samo k meni na kavico,.... sicer bodo plovila pustili nad zemljo, zato organiziranega  ogleda plovil ravno ne bo. Ampak glede na velikost bodo te ladje tako in tako kmalu vidne, zato nič bat, vsi jih boste videli he he In pol valda gremo skupaj malo vandrati po vesolju pa to,....  Vam preko tega dnevnika pošljem pol kakšno slikico :) 

V glavnem,.... najpomembnejše je, da znaš najti prjatla v ljudeh, rastlinah, elementih, duhovih, vesoljcih, Bogu,.... skratka ni da ni.


Več: http://24ur.com/ekskluziv/zanimivosti/kaj-se-priblizuje-zemlji.html