Piše se let 5000 pr. n. štetjem.
Včeraj sva na terasi s samim Jupitrom pila nektar in se zabavala. Medtem sva se na vsake toliko časa ustavila, da bi občudovala prečudovit razgled na morje in razigrane ljudi, ki so bili videti v daljavi. Najina terasa je bila zgrajena iz kamenja, pred močnim soncem pa so naju varovali kamniti znameniti stebri pokriti s palmovimi vejami. Ej moj dobri, najvišji Jupiter, to je pravo življenje mu rečem, ko se mi pogled ustavi na zaljubljencih v katere je Amor ravnokar izstrelil puščico. Amor, amor. Ja moj dragi Jupiter, to je življenje. Potem sva se pogovarjala vse mogoče teme. Najbolj pa me je zanimala sama filozofija. Že stoletja dolgo se ve, da Jupiter pokriva tudi filozofijo. Ni večjega resnicoljubneža med Bogovi. Medtem ko sva se kopala v soncu, ki je prodiral med palmovimi vejami sem lahko občudovala njegove močne mišice, ki so bile zaradi olja s katerim je bil namazan še vidne. Videti je bil zelo, zelo božanski. Občudovala sem ga in ga požirala z očmi. Videti je bil tako privlačen, karizmatičen, lep in ni besed, s katerim bi ga bilo moč opisati. Uro za uro mi je razkrival svoj veliki božji načrt. Nisem se mu mogla upreti. Med tem sva na naslonjačih narejenih iz bambusa obkrožena s služabniki, ki so ustvarjali veterc iz pahljač z užitkom srkala nektar. Najbolj mi je v spominu ostal pogovor o mojih prihodnjih življenjih. Na vsak način sem hotela zagotovilo, da bom nekako izvedela za ta pogovor, da se bom zavedala. Izgledalo je, kot da bi hotela plonklistek. In sem ga dobila. A takoj, ko se je to zgodilo, se je pojavila nova ovira. Svoje lekcije, punca, pač ne boš prešpricala in sam veliki Jupiter me je ukanil. Dovolil mi je skrit vpogled v svet prihodnosti, dal mi je razumevanje, da mi je vse, za kar sem prosila. Je zelo dober in velik in dober Bog. Mislila sem si, kaj vse bi drugi dali, da bi bili na moje mestu. Kako daleč bi šli. Kaj vse bi storili. In v tistem hipu, sem se prepustila domišljiji. In takrat zagledam v morju samega Neptuna, ki se mi od daleč smeji. Pošlje mi val, ki me poškorpi. V hipu se predramim iz sanj. Jupiter me pogleda in se samo s kotički ust rahlo nasmehne. Pravi, da kot bi gledal moje naslednje oziroma prihodnje življenje, ko se mi niti sanjalo ne bo, o tem najinem pogovoru. Spet mi ni bilo jasno, kako bi bilo kaj takega sploh mogoče. Potem pa mi pravi: "ne skrbi", saj veš, da takrat na nebu najvišje bom,.....
Ni komentarjev:
Objavite komentar