Sonce me je zvabilo v hribe, prvič letos. Razmišljala sem med Poljano, Kriško goro in Jakobom. Na koncu sem se odločila za pot na Jakoba.
Vreme je bilo čudovito, sončno, zato se je sneg topil, kar pomeni, da je bila pot zelo razmočena, ampak če se samo spomnim, kje sem včeraj nabirala zvončke, potem je bila ta pot, kar v redu.
Ja, včeraj je bilo tudi pestro. Na sprehod sem šla v gmajno in se spotoma ustavila še ob izviru in si osvežila roke. Seveda nisem bila najbolj pozorna na okolico, ko enkrat pogledam na levo in čisto zraven mene stoji močerad in me gleda, seveda raje ne povem kakšna je bila moja reakcija.
Opazila sem, da narava kar brsti od življenja. Ptički, miši, kanje, teloh ni da ni, šum na vsakem koraku, če pa malo postaneš, pa zagotovo opaziš vsaj nekaj od naštetega. Nehote sem opazila kar 3 miši na poti na Jakoba in seveda tudi kanjo, ki je bdela nad njimi. Ptice, predvsem siničke pa tako in tako skoraj vedno opazim, ko se potikam po hribih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar