Sv. Jakob 961 m

Danes sem bila spet na Jakobu. Zdel se mi je bolj sprehod, kot pa pohod hi hi Iz spodnjega parkirišča sem šla ob 16:10, do koče sem prišla ob 17h. Dol sem prišla pa v pol ure.

Kaj se mi je zgodilo na poti?

Ko sem šla gor je stalno listje šelestelo, tako zelo, da se na to sploh nisem več ozirala. Tik pod vrhom, pa vidim tik pred seboj miš, ko me gleda hi hi.
In takrat si mislim, kaj bi bilo, če bi se bala miši, kot se jih nekatere ženske?
Ampak kaj se je zgodilo pa na poti navzdol je bilo še bolj nenavadno. Eni so šli gor, jaz dol, in takrat med nami iznenada čez cesto steče miš, tik pred nosom hi hi
Res pa je, da sem si na Jakobu na klopi malo odpočila in takrat sem videla ptici ujedi, kako krožita v zraku. Ja, najbrž sta si ogledovala "mišji" teren.

Težko si predstavljam žensko na poti na Jakoba, ki se boji miši. V bistvu si je sploh ne morem.

Ko sem bila na vrhu sem opazila ene par "moških" vsi prešvicani, da je kar teklo od njih, meni pa ni bilo jasno, kako je to mogoče, da so se tolk premočil, da so prišli na en tak kucl. Meni se je ta kucl  zdel bolj kot ogrevanje za kaj višjega, izhodišče.

Jest ne vem več, kaj se to dogaja z moškimi v tej državi, pa sej so postali hujši ko vsaka baba.

Dnevnik še enega dne,... ko sem šla prvič v letu nabirat regrat

Včeraj zvečer, preden sem šla spet sem delala vaje, katere so opisane v knjigi Moč zdravilnih rok. Odpirale naj bi energetska središča in sicer peto, šesto in sedmo čakro. Moram povedati, da sem se po teh vajah počutila zelo dobro, skoraj blaženo. Ko sem jih končala sem se nekaj časa počutila tako dobro, kot že dolgo. Naj povem, da so to več ali manj dihalne vaje. Skratka bilo je kul.

Zadnji teden me je malo bolel križ, v bistvu me niti ni bolel, samo neprijetno mi je v tem delu, zato delam vaje za hrbet. Seveda zelo pomagajo.

Danes dopoldne sem bila spet vsa blažena, ker sem ugotovila, da so na svetu še dobri ljudje.

Potem sem šla urejati dokumente (tiste, katere še nisem včeraj, dobila sem tudi novo knjižnično izkaznico, ki je čisto drugačna kot tista ta stara), spotoma pa sem se ustavila še v časopisnem kotičku, kjer sem brskala po Salomonovem oglasniku. Moram reči, da nisem našla niti enega pametnega dela, no sej so bila, čeprav so veliko bolj pametna na Zavodu in drugih spletnih portalih.
Hm, če dobro pomislim bom dobila v kompletu čisto vse nove dokumente, oz. bodo vse kartice drugačne, kot so bile dosedanje. Ja, pričakujem, da se bo moje življenje popolnoma spremenilo v tem letu, ravno tako kot dokumenti, oziroma da bom dobila novo podobo. Torbico že imam novo (kupila sem jo zgolj zato, ker nisem imela nobene črne, tista prejšnja se mi je pa znotraj strgala), sedaj bom dobila pa še novo denarnico,.....

Popoldne pa sem se odpravila nabirat regrat, čeprav je še nekoliko zgodaj. Videla sem, da kmetje že vozijo gnojnico, tako da je kljub neizmernim površinam travnikov težko najti regrat, vendar mi ga je kljub temu uspelo nabrati za ene parkrat. Pa še lep sprehod sem imela. Skratka lep dan je bil in dobro sem ga izkoristila.

Čeprav se mi zadnje čase stalno dogaja nekaj čudnega. Kamorkoli grem, kamorkoli v gozd je ponavadi vedno povsod polno listja in ko npr. hodim po poti se tisto listje stalno premika, skoraj ne morem narediti koraka, ne da bi zalestelo listje, čeprav vidim pa res nič ne. Je pa zanimivo videti oziroma slišati, kako polno je v resnici življenja v gozdu, čeprav ga sploh ne vidiš.

Škoda zaradi ukradene denarnice

Dejstvo je, da nimam osebne izkaznice že od leta 1999. In če povem po pravici je sploh nikoli nisem rabila.  Pred 13 leti so mi namreč prvič ukradli denarnico, pred kratkim so mi jo drugič.

Malo sem izračunala kakšne stroške so mi povzročili in prišla do naslednje ugotovitve:

20 € so mi ukradli iz denarnice,
15 € stanejo slike za nove dokumente
22 € stane vozniško dovoljenje
4 € me je stala najcenejša parkirna kartica
7 € me je stala bančna kartica (če ne bi zaprla starega računa in odprla novega, bi me 13 €)
5 € stane izkaznica za knjižnico
4 € stane zdravstvena izkaznica

41 € stane nov pasuš (tega sem dala delati namesto osebne, ker mi je stari pretekel), ne tega mi niso ukradli, ta je pretekel. Tako kot pravijo, ko ima hudič mlade, jih ima veliko.

----------
118 €

77 € so mi naredili škode samo kar se tiče dokumentov
In ko potegnem črto ugotovim, da me to stane kar 118 €. Seveda tu notri ni vključena cena poškodovanja avta in cena denarnice, ki seveda tudi ni zastonj.


Kljub temu pa se vse to najbrž ne bi zgodilo, če bi že imela vozniško dovoljenje v obliki kartice, tako kot je npr. osebna izkaznica (ker je vleka starega vozniškega dovoljenja iz denarnice problematično delo.)

In ko bom sedaj kupovala denarnico, bom ravno zaradi praktičnega vozniškega dovoljenja izbrala drugo oblika, ja zmaga.

Glede na to, kje sem, moram nujno začeti pozitivno misliti, zato seveda trdim, da je v vsaki stvari vsaj nekaj dobrega. Jaz pa optimist,... uf,... pa pravijo, da se čudeži ne dogajajo.

Ukradli so mi denarnico

Danes so mi iz predala v avtu ukradli denarnico. Čudi me pa to, da ni videti, da bi šlo za vlom, samo denarnice ni bilo nikjer.

Točno se spomnim, kje v avtu sem imela denarnico, ko sem izstopila. A ko sem prišla ponovno do avta ni bilo videti, da bi bilo v avto vlomljeno, le ko sem doma odprla predal, da bi vzela denarnico  je nikjer ni bilo.

Se pa spomnim, da sem slišala loputanje vrat od avta, ko sem hodila proti avtu. Videla sem tudi avto, ki je na hitro odpeljal iz parkirišča takoj zatem, ko sem jaz prišla do tja. Point je bil v tem, da sem jih presenetila, ker sem prišla z druge strani, ne pa s tiste a katere so me pričakovali. Mislim, da je bil nek temnejši clio, vsaj videti je bilo tako.

Pa še nekaj je bilo. Slišala sem šumenje listja takrat, ko sem bila prvič pri avtu, zato sem kar hitro odšla, a ko sem se vrnila drugič, da bi si ogledala kraj, da bi videla, če so tam kje odvrgli denarnico, sem spet slišala šelestenje, pa še noč je bila in se ni nič videlo, zato bom šla jutri seveda še enkrat tja.

O vpadih v Sloveniji po knjigi Slava Vojvodine Kranjske

Malo iz Slave Vojvodine Kranjske!

S. Virgil (original je v latinščini): "Nedolgo časa po Samovi smrti so začeli Huni s sovražnimi nemiri delati hudo škodo Karantancem, in tedaj je bil karantanski vojvoda nekdo po imenu Borut. In ker je ta videl, da se je pripravila proti Karantancem hunska vojska, je medtem dal to vedeti Bavarcem in jih zaprosil za pomoč. Ti so potem z veliko naglico prikorakali tja, premagali Hune, nasprotno pa Karantance utrdili in jih podvrgli pokorščini kraljev frankovske države, prav tako tudi njihove mejne sosede (namreč tiste Kranjce, ki so mejili na Koroško), in od tam odpeljali nekaj talcev s seboj na Bavarsko. Med njimi je bil Borutov sin, za katerega je oče prosil, da ga vzgojijo na krščanski način, in tako se je tudi zgodilo. Isto je želel za svojega brata sina. "

Takole piše Eginhardus o bogastvu, ki sta ga osvojila Eycus in Pipinus: "Koliko bitk je poteklo v tej osemletni vojni s huni, kako mnogo krvi je bilo v njej prelite, očitno pričuje Panonija, izpraznjena vseh prebivalcev, in opustošeni kraljevi dvor Chagani, ki je tako izbrisan, da tam ni najti več niti sledi kakega človeškega bivališča. V tej vojni je na tleh vse hunsko plemstvo z vso svojo slavo zaradi bojevitosti. Ves denar, vsi njihovi zakladi, ki so jih že dolgo časa znašali skupaj, od odvlečeni; in kar ljudje pomnijo, se ne da spomniti na niti eno samo vojno proti Frankom, v kateri bi bili ti dobili več bogastva in blaga; tako se vse do tele vojne zdijo močno revne. Zakaj na hunskem kraljevem dvoru se je našlo toliko zlata in srebra, pri bitkah pa so dobili toliko dragocenega obilnega plena, da se upravičeno verjamemo, da so Franki upravičeno in z vso pravico Hunom spet vzeli tisto, kar so prej Huni neupravičeno in po krivici  oropali drugim ljudstvom."


Kmalu zatem so začeli vpadati Bolgari, za Bolgari so začeli vpadati Madžari (ti so bili še posebej kruti, saj so otroke na ražnju pekli, iz teles ljudi delali mize in stole, jedli srca, ker so verjeli, da bodo potem bolj srčni itd.), že vzgojeni so bili sila krvoločno. Madžari vpadajo kmalu za Avari oziroma Huni (Avari oziroma Huni so imeli Slovane oz. Slovene za sužnje, boriti so se morali v prvi bojni vrsti, Huni so vpadli le, če so izgubljali moč, plačevati so jim morali tribut, pa še k njihovim ženam in hčeram so hodili in so si jih vzeli, kadarkoli so si jih hoteli. To je bil tudi glavni razlog, da so se Sloveni/Slovani uprli Avarom/Hunom in izvolili frankovsega trgovca Sama za njihovega kralja, on jih je rešil Avarske nadoblasti). Za Madžari pridejo potem Turki (nekaj stoletij kasneje), nazadnje pa Srbi (JLA).

Velika Poljana (1410) in Tolsti vrh (1715)

Dnevnik: 1.3.2012

Danes je bil spet eden tistih čudovitih sončnih dni, katere je bilo treba izkoristiti. Dopoldne sem klicala na IJS, ker me zanima delo na področju metafizike, seveda ni šlo mimo alternative, zato sem klicala še na Planinsko društvo in jih povprašala če rabijo kakršnokoli pomoč.

In danes sem se odločila, da grem na Veliko Poljano. Doma sem si pripravila kavo z mlekom in vodo za na pot. S seboj sem vzela spodnjo majico, majico s kratkimi rokavi, majico z dolgimi rokavi, jopico iz bombaža, nogavice in krajše hlače (za vsak slučaj). 
Navadila sem se, da pozimi vedno nosim gamaše, zato seveda tudi v hribe ne grem brez njih. Ker seveda nimam pumparic, si jih naredim tako, da zaviham hlače, da se gamaše vidijo. Gamaše se mi zdijo nadvse praktične za v hribe npr. stopiš v blato in nimaš umazanih hlač,...

In tako pripravljena in opremljena sem se odpravila na pot. Na Veliki Poljani že dolgo nisem bila, zato mi je bilo ljubše kot sicer, ker nekateri imamo radi spremembe. Pa tudi sicer mi je narava najlepša spomladi. 
Pred vrhom sem si v snegu in vodi očistila čevlje (so bile umazane še od zadnjič) in končno sem prispela do koče. Tam sem naredila postanek, kjer sem se preoblekla in si pripravila skodelico kave in odprla knjigo in prebrala samo en stavek: "Ok. Don't panic. I can do this. It is definitely possible" Uganete avtorja? Ja, kdo drug kot Sophie Kinsella. Zadnje čase namreč berem knjige (romane) predvsem v angleščini.

In že sem bila na poti na Tolsti vrh. Šla sem po poti Via alpina. In moram povedati, da je bila pot od gozda naprej pot zasnežena, do gozda pa razmočena, ker se je sneg topil. Ko sem hodila po tisti zasneženi poti (via alpina) sem ugotovila, da že dolgo časa ni nihče po njej hodil (morda nekaj dni, ne vem). Tista stran je  severna, zato tam že ob 15h ni bilo več sonca. Skratka vzpenjala sem se in vzpenjala in zelo pazila kam stopim (zaradi snega in ledu), medtem sem pa premišljevala, kako mi bo uspelo priti dol, če je pot gor tako strma.

Po pol ure hoje sem prispela do križišča, kjer ena pot vodi do Tolstega vrha, druga pa do Gozda. Končno sem prišla na južno stran, kjer je sneg in led tudi bil, a ga je bilo le za vzorec. Ta del poti mi je bil najlepši, saj sem se dvignila nad tisto značilno dolinsko meglico, katera se opazi samo v hribih, pa še toplo sonce je sijalo med smrekami.  Luštno. In vrh. Uf, najprej sem se odpočila na klopci, nato sem si zamenjala oblačila in se razgledala (Košuta se čudovito vidi in Begunjščica, tudi Stol). Po vpisu v knjigo sem se odpravila navzdol. Ko sem prispela do razcepa med Veliko Poljano in Gozdom, sem se odločila za via alpina (to je pa pot, kjer sem prišla), ker nisem na zemljevidu našla nobene druge označene poti, ki bi vodila do Povelj. A potem se je pojavil paradoks. Res je sicer, da sem si prej vzela moment za psihično pripravo za to pot, a vseeno. Pot navzdol se mi je zdela zelo lahka in imela sem veliko manjše probleme priti dol, kot na tisti poti pred vrhom, katera se mi je zdela čisto lahka. A vseeno, ko sem pogledala nazaj, se pravi navzgor se mi je še vedno zdela strma, a ko sem šla dol, se mi sploh ni zdelo, da bi bilo strmo in brez problema mi je uspelo priti dol in to zelo hitro. Res pa je, da sem hodila več ali manj po celem snegu. Gamaše, katere sem si potegnila čez čevlje so mi tako zelo prav prišle, kajti snega je bilo tam veliko in če jih ne bi imela, bi imela vse mokro v čevljih, tako pa je vse ostalo suho. Ene parkrat mi je ena ušla nad čevlje in takoj je bilo začutiti "svežino" snega.

Nekaj čez peto uro sem se začela spuščati z Velike Poljane. Treba je bilo teči, ker je bila že toliko ura. Še sedaj ne morem verjeti, da sem bila ob šestih že pri avtu, bil je še dan (a ko sem se preobula in se razgledala, se je že opazno zmračilo). Seveda sem računala, da tudi če bi prišla malo kasneje, ne bi bilo nič narobe. V bistvu je bil razlog moje hitrosti  tudi v tem, da sem slišala psa, vendar nisem dajala temu nobenega pomena, pač nič takega, glas je bil dokaj oddaljen. Vendar se je zadeva spremenila, ko sem bila nekje na sredi poti. Takrat pa slišim spet tega psa in njegov glas je bil prav strašljiv. Razmišljala sem že, če ima steklino in se mu "trga".  To je bilo vse kaj drugega od navadnega laježa. Strašljivo mi je bilo tudi zato, ker nisem slišala nič drugega. In zaradi teh mojih misli, sem še hitreje prišla do avta.

In ko sem bila pri avtu sem ugotovila, da mi je zmanjkalo cunj, da bi se lahko preoblekla. Dejstvo je namreč, da sem imela mokri dve spodnji majici, dve majici z dolgimi rokami, še najbolj je bila tista s kratkimi rokavi, mokra je bila celo jopica iz bombaža, ravno tako gamaše,.... In utrujenost, če povem po pravici komaj skupaj spravljam tale "sestavek".

O sreči iz knjige Metaskrivnost

Metaskrivnost: "Iskanje resničnega miru in sreče je torej bolj podobno vzdrževanju stanja hvaležnosti za to, kjer ste v življenju, in za svet okoli vas. To je občutek povezanosti in sposobnost videti lepoto v vsem in vsakem. To je sposobnost pogledati na svet in na trenutek in reči "vse je v redu".

Način, na katerega gledamo na preteklost in prihodnost, je tisti, ki nas vznejevolji. Ko ga združimo s percepcijo ega, začnemo čutiti nemir in žalost."