Dnevnik: 1.3.2012
Danes je bil spet eden tistih čudovitih sončnih dni, katere je bilo treba izkoristiti. Dopoldne sem klicala na IJS, ker me zanima delo na področju metafizike, seveda ni šlo mimo alternative, zato sem klicala še na Planinsko društvo in jih povprašala če rabijo kakršnokoli pomoč.
In danes sem se odločila, da grem na Veliko Poljano. Doma sem si pripravila kavo z mlekom in vodo za na pot. S seboj sem vzela spodnjo majico, majico s kratkimi rokavi, majico z dolgimi rokavi, jopico iz bombaža, nogavice in krajše hlače (za vsak slučaj).
Navadila sem se, da pozimi vedno nosim gamaše, zato seveda tudi v hribe ne grem brez njih. Ker seveda nimam pumparic, si jih naredim tako, da zaviham hlače, da se gamaše vidijo. Gamaše se mi zdijo nadvse praktične za v hribe npr. stopiš v blato in nimaš umazanih hlač,...
In tako pripravljena in opremljena sem se odpravila na pot. Na Veliki Poljani že dolgo nisem bila, zato mi je bilo ljubše kot sicer, ker nekateri imamo radi spremembe. Pa tudi sicer mi je narava najlepša spomladi.
Pred vrhom sem si v snegu in vodi očistila čevlje (so bile umazane še od zadnjič) in končno sem prispela do koče. Tam sem naredila postanek, kjer sem se preoblekla in si pripravila skodelico kave in odprla knjigo in prebrala samo en stavek: "Ok. Don't panic. I can do this. It is definitely possible" Uganete avtorja? Ja, kdo drug kot Sophie Kinsella. Zadnje čase namreč berem knjige (romane) predvsem v angleščini.
In že sem bila na poti na Tolsti vrh. Šla sem po poti Via alpina. In moram povedati, da je bila pot od gozda naprej pot zasnežena, do gozda pa razmočena, ker se je sneg topil. Ko sem hodila po tisti zasneženi poti (via alpina) sem ugotovila, da že dolgo časa ni nihče po njej hodil (morda nekaj dni, ne vem). Tista stran je severna, zato tam že ob 15h ni bilo več sonca. Skratka vzpenjala sem se in vzpenjala in zelo pazila kam stopim (zaradi snega in ledu), medtem sem pa premišljevala, kako mi bo uspelo priti dol, če je pot gor tako strma.
Po pol ure hoje sem prispela do križišča, kjer ena pot vodi do Tolstega vrha, druga pa do Gozda. Končno sem prišla na južno stran, kjer je sneg in led tudi bil, a ga je bilo le za vzorec. Ta del poti mi je bil najlepši, saj sem se dvignila nad tisto značilno dolinsko meglico, katera se opazi samo v hribih, pa še toplo sonce je sijalo med smrekami. Luštno. In vrh. Uf, najprej sem se odpočila na klopci, nato sem si zamenjala oblačila in se razgledala (Košuta se čudovito vidi in Begunjščica, tudi Stol). Po vpisu v knjigo sem se odpravila navzdol. Ko sem prispela do razcepa med Veliko Poljano in Gozdom, sem se odločila za via alpina (to je pa pot, kjer sem prišla), ker nisem na zemljevidu našla nobene druge označene poti, ki bi vodila do Povelj. A potem se je pojavil paradoks. Res je sicer, da sem si prej vzela moment za psihično pripravo za to pot, a vseeno. Pot navzdol se mi je zdela zelo lahka in imela sem veliko manjše probleme priti dol, kot na tisti poti pred vrhom, katera se mi je zdela čisto lahka. A vseeno, ko sem pogledala nazaj, se pravi navzgor se mi je še vedno zdela strma, a ko sem šla dol, se mi sploh ni zdelo, da bi bilo strmo in brez problema mi je uspelo priti dol in to zelo hitro. Res pa je, da sem hodila več ali manj po celem snegu. Gamaše, katere sem si potegnila čez čevlje so mi tako zelo prav prišle, kajti snega je bilo tam veliko in če jih ne bi imela, bi imela vse mokro v čevljih, tako pa je vse ostalo suho. Ene parkrat mi je ena ušla nad čevlje in takoj je bilo začutiti "svežino" snega.
Nekaj čez peto uro sem se začela spuščati z Velike Poljane. Treba je bilo teči, ker je bila že toliko ura. Še sedaj ne morem verjeti, da sem bila ob šestih že pri avtu, bil je še dan (a ko sem se preobula in se razgledala, se je že opazno zmračilo). Seveda sem računala, da tudi če bi prišla malo kasneje, ne bi bilo nič narobe. V bistvu je bil razlog moje hitrosti tudi v tem, da sem slišala psa, vendar nisem dajala temu nobenega pomena, pač nič takega, glas je bil dokaj oddaljen. Vendar se je zadeva spremenila, ko sem bila nekje na sredi poti. Takrat pa slišim spet tega psa in njegov glas je bil prav strašljiv. Razmišljala sem že, če ima steklino in se mu "trga". To je bilo vse kaj drugega od navadnega laježa. Strašljivo mi je bilo tudi zato, ker nisem slišala nič drugega. In zaradi teh mojih misli, sem še hitreje prišla do avta.
In ko sem bila pri avtu sem ugotovila, da mi je zmanjkalo cunj, da bi se lahko preoblekla. Dejstvo je namreč, da sem imela mokri dve spodnji majici, dve majici z dolgimi rokami, še najbolj je bila tista s kratkimi rokavi, mokra je bila celo jopica iz bombaža, ravno tako gamaše,.... In utrujenost, če povem po pravici komaj skupaj spravljam tale "sestavek".
Ni komentarjev:
Objavite komentar