Danes je bil spet eden tistih lepih sončnih dni, zato sem se odpravila na najvišji vrh Kriške, to je Tolsti vrh.
Že po nekaj minutni hoji sem videla kako je eno suho manjše drevo padlo na tla. Čisto slučajno sem malo pred tem naredila "postanek", potem sem pa razmišljala, če bi padlo name, če bi nadaljevala pot brez postanke. Razmišljala sem, kaj bi to lahko pomenilo, vendar sem nekje v sebi upala, da nič hudega.
Do Koče na Kriški gori sem rabila približno 1 uro in 20 minut, vendar sem porabila več časa, da sem prišla do Tolstega vrha. Razlog je bil le en, čudovit razgled, čudovita okolica, čudovit sprehod, čudovito vreme, ah, pa kaj bi človek našteval.
Pot je bila na enem odseku pred vrhom Tolstega vrha nekoliko bolj zahtevna, predvsem zaradi ledu in snegu na poti, vendar to samo pomeni, da pozabiš na vse ostalo, ker si tako osredotočen na pot in čas zato hitreje teče in več hormona sreča se izloči.
In končno vrh. Tista klopca tam gori je tako prav prišla, da sem si malo odpočila na njej. Sledil je povratek nazaj. Ne vem zakaj, a ko sem se vračala proti Kriški se mi je zdelo, da bolj piha, kot sicer, zate se nisem dolgo zadrževala pri koči.
Že na vrhu sem hotela poklicati domov, a ni bilo signala. Ko pa sem hodila po poti navzdol po slišim neko hreščanje, kot radio. Nekaj časa poslušam, gledam če se slučajno oglaša moj telefon, a nič ni bilo od tega. Nato pa le vidim gorske reševalce nekoliko nižje in postalo mi je jasno, da ta glas prihaja od njih. Videla sem, da se je ena punca ponesrečila in da je čakala na tistih reševalnih nosilih na helikopter. In kmalu zatem vidim helikopter od Kforja. En zelo simpatičen gorski reševalec (nej mi kdo pove kje se skrivajo tako fantje,...) (ne vem točno kaj je bil, ampak zdelo se mi je tak, ker je imel "napravo za sporazumevanje", walki-talki ali kako se že tej napravi reče.) mi je rekel, da grem lahko kar naprej dol, čeprav sem ga razumela tako, da naj raje počakam. Seveda sem zato rekla, da bom počakala. Helikopter je prispel, spustil zajlo po kateri so dvignili ponesrečenko in že jih ni bilo več, jaz pa sem nadaljevala pot.
Pri avtu, pa odprem žep na hlačah in ven se vsuje prst, potem se pogledam na hitro v steklo od avta in v mojih laseh je slama, nato si spustim še zavihane hlače in ven se vsuje še več prsti in prahu. Imela sem jo tudi za pasom.
In končno se med vožnjo pogledam še v ogledalo in vidim, da sem vsa prašna hi hi Joj in tako me je folk gledal na poti navzdol.
Že prej sem prosila mamo, če pripravi testo za pico, zato sem se spotoma hotela ustaviti v trgovini, a taka pač nisem mogla iti.
In tako mi je kaj hitro postalo jasno, kaj je pomenilo tisto drevo pred menoj, ko sem hodila navzgor, čeprav sem razmišljala nekaj tudi o poškodovani nogi, ampak take in podobne stvari so itak normalne zame.
Ni komentarjev:
Objavite komentar