Starodavni prerok, mistik in božji pisatelj Jakob Lorber

Po naključju sem odkrila Jakoba Lorberja. Velikega preroka, mistika in božjega pisarja, ki je pisal po božjem navdihu. Sicer je poučeval glasbo.  Kar me je pa še posebej presenetilo je pa to, da je o njem pisal tujec, točneje Kurt Eggenstein. Napisal je knjigo z naslovom Neznani prerok Jakob Lorber.  Res pa je, da je tudi Jakob pisal v nemškem jeziku. Napisal je Novo razodetje in še veliko drugih fascinantnih in preroških knjig.

Rojen je bil  22. julija 1800 pri Mariboru. Že 215 let je od njegovega rojstva, v trenutnem letu 2015 :))

Kurt Eggenstein:

"Šele nekaj desetletij se, zahvaljujoč pospešenim znanstvenim raziskavam Lorberjeva sporočila vedno bolj potrjujejo na najbolj osupljiv način, tako da današnji bralec gleda na to literaturo s popolnoma drugačnimi očmi kot prejšnji rodovi."

Jakob Lorber, Velik evangelij,  VIII, 72 poglavje:

"Primitivni ljudje (predadamitski) še niso orali zemlje, čeprav so že imeli svojo živino. Živeli so primitivno nomadsko življenje, niso nosili oblačil niti niso gradili hiš ali celo koč. Pripravili so si nekakšno vrsto gnezda  na debelih vejah dreves za življenje in spanje in so si tudi običajno pripravili zalogo živil, ki so jo postopoma porabili. Ko se je ohladilo, so se pomaknili v toplejše kraje. Niso imeli jezika, ki se sedaj uporablja med ljudmi; temveč so uporabljali bolj razločne zvoke, znake in govorico rok kot celo najrazvitejše živali in s si lahko med seboj sporočali o svojih potreba. Čeprav je to peto obdobje trajalo tisočkrat tisoč let, je človeška rasa tistega časa nadaljevala nespremenjeno nomadsko življenje in ni bilo opaziti nobenega kulturnega napredka.

Barva njihove precej poraščene kože je bila med temno in svetlo siva. Samo na jugu so obstajala plemena, ki niso imela dlak.Širili so se po nižinah do Adamovega časa. V Adamovem času, s katerim se začne šesto zemeljsko obdobje, se na posameznih delih zemlje še enkrat zgodi velika kataklizma z ognjem in vodo, in posledica ega je bila, da je predadamitska rasa  praktično izumrla.

Kot ljudje so bili velikani z veliko močjo in imeli so tako močne zobe, da so jih lahko uporabljali kot orodje za sekanje."

Tudi v Epu o Gilgamešu je omenjen divji poraščen velikan - kot najstarejši zapis, kar jih obstaja, pa tudi v Homerjevi Odiseji se pojavljalo velikani, ne smem pozabiti na Biblijo, kjer je napovedano, da bo Davidova rasa zmagala in se ohranila....

Vendar me je pri vsem tem opisovanju velikanov nekaj zmotilo. Starodavni predniki so velikane slikali precej drugače, kot jih slikajo danes, precej lepše. Zakaj morajo velikane slikati popačeno oziroma grše in ne take kot so v resnici bili? Ampak to je že druga tema.

Skratka fascinantno branje. Najbolj fascinanten pa je bil  v knjigi opis vesolja in galaksij.... mega kul.

Ja, med majhnimi in skromnimi Slovenci so zelo, zelo veliki ljudje....

Mitološke knjige so super

To pomlad sem si vzela čas, da sem prebrala tiste knjige, ki sem jih vedno hotela, a jih nikoli nisem. Že od nekdaj me je zanimala mitologija in ob branju mitoloških zgodb se počutim prijetno, tako toplo mi je.

Homerjeva Odiseja je bila prva. Prebrala sem jo z velikim užitkom, v polnem pričakovanju, kaj bo sledilo v naslednjem poglavju. In res, bila sem prav prijetno presenečena. Homerjevo potovanje je res slikovito in pustolovsko, pa tudi mistično. No, Homer vsekakor ni bil strahopetec. Bil je pogumen, zelo pogumen, zvit in pretkan,  a meni se je zdel tudi naiven, predvsem na  začetku, ker je sploh pustil prepričati, da je odšel. Knjiga je izpolnila moja pričakovanja. Z največjim veseljem sem prebrala poglavje, kjer opisuje velikane, pa seveda tudi druge dele. Zelo dobro je predstavljena stara Grčija,  njihove navade in način življenja. Spominja me na življenje v starih časih, tu v naših krajih, ko so še  hodili k reki prat, se namakali v leseni kadi, redili živino in podobno.

Atena je bila Odiseju naklonjena in ga je  ščitila medtem ko ga Pozejdon ni maral, zaradi sina, zato mu je stalno na pot pošiljal nevihte in neurja, kadarkoli je bil na morju. Knjiga je bila težka za brati zaradi starinskega jezika v katerem je bila napisana. Ne vem, če sem uporabila pravi izraz, a kljub temu sem jo prebrala, čeprav bi jo lahko hitreje.  Ni mi bil dovolj le opis poglavij, hotela sem prebrati knjigo, kajti tako zelo rada berem med vrsticami, te stare avtorje in to se da le tako, da prebereš, kar so oni napisali.

Naslednja knjiga je bila Resos. Tudi ena zelo stara knjiga, ki opisuje en odlomek iz Iliade in sicer tistega, ko pride Resos na pomoč k Hektorju v Trojo, da bi mu jo pomagal braniti. Veličastna je konjska vprega v kateri se pripelje, a zvijačen in spletkarski Odisej, s pomočjo Atene spet zmaga.

Nato je prišel na vrsto eden izmed najstarejših epov oziroma zapisov, kar jih obstaja in sicer Ep o Gilgamešu. O, tu je šele nastopalo veliko velikanov in bogov. In kar me je najbolj presenetilo je bilo to, da je bil ravno v tem najstarejšem ohranjenem Epu opis poraščenega velikana, točno takega, kot ga dejansko omeni tudi Jakob Lorber v svojih delih, ko je govoril o predadamitskem človeku. Jakob Lorber je bil slovenski božji pisatelj, mistik, prerok, ki je napisal Novo Razodetje in pred davnimi leti razlagal tisto, kar je znanost odkrila šele kasneje, pa vendar vsega še ni odkrila, kajti znanstveniki se še vedno niso povsem zjasnili z določenimi stvarmi, ki jih navaja prerok. V tem epu je zelo dobro opisan tudi vesoljni potop. Ja, Bog je pomagal ljudem, da so se rešili.

Skratka dalje kot greš v zgodovino, več je bilo velikanov in manj ljudi. Določeni velikani so bili naklonjeni ljudem, nikakor pa ne vsi.

In tudi, ko sem prebrala knjigo Angus... tudi tam je omenjeno, da so v starih časih bogovi hodili med ljudmi... Angus je bil bog sanj.... keltski.