Ljubiti tujca (Woodiwiss)

Prebrala sem knjigo Ljubiti tujca (Woodiwiss).
Knjiga govori o ljubezni in bogastvu na eni strani, zato se nujno sreča z zarotami in spletkami na drugi strani.

Mar sploh še obstaja svet, kjer je možno srečati ljubezen in bogastvo brez spletkarjenja?

Skratka knjiga, po kateri boste začeli verjeti v teorije zarot :) a le, če jo boste prebrali čisto do konca.

Opravka boste imeli z resno ljubezensko zgodbo v kateri se moški noče odreči svoji pravi ljubezni in je zanjo pripravljen storiti skoraj karkoli.

Kališče in muskelfiber

Danes sem bila na Kališču 1534 metrov.

Pred tem sem delala vaje za noge in ugotovila, da sem končno dobila muskelfiber. (Delala sem jih tudi včeraj).  Zadeva se mi ne bi zdela nič nenavadnega, če:

Letos sem s kolesom obdelala že dobršen del gozdnih cest - hribčkov in dolin a muskelfibra nisem dobila. Enako je bilo pri  hoji v hribe (pot na Kriško je bila strma ) in rolanjem.

Potem pa naredim 3 vaje za noge, čisto enostavne in glej, dobim muskelfiber. In potem WTF.....

Morda ima to kak višji pomen,....  ah kaj pa vem. Mogoče so zadeve rešljive sila enostavno a jih jaz zakompliciram do onemoglosti.

Prebrala knjigo Strastna zapravljivka in njena sestra in dobila idejo, da bi lahko postala aktivistka, ali nekaj v tej smeri. Tudi jaz bi se borila za višji cilj.


Knjige ponavadi berem na luštkanem kotičku ob reki. Včeraj je sprva tako lepo kazalo, sijalo je sonce, bilo je vroče, vendar se je vreme spremenilo na hitro. Začelo je grmeti in se bliskati in ni dolgo trajalo, da se je ulil dež.

Sicer mi pa tisti pripetljaj od včeraj še vedno ne da miru. Prvič po dolgem času bi rada hodila naokoli z vrečko na glavi. Pa sej me ne pozna,... ja, kaj se pa grem. Še nikoli ni slišal zame. Nikoli ne bo ugotovil kdo sem. Pozabljeno je že vse. Ja, vse je že pozabil. V 1 dnevu. Ja, točno tako je, samo meni se vrti film,... o njem,.... ampak on je že vse pozabil,...

Vsaka šola nekaj stane

Ne morem povedati koliko novih bedarij in traparij mi je uspelo skupaj spravit v 2 dneh. Ampak še vedno se me drži rek: "Kdor nikoli ne pade, se nikoli ne nauči hoditi." In: "Največ se naučimo iz napak." Žal mi je samo to, da nisem začela 10 let prej.

Sanje: Danes sem imela zanimive sanje. Sanjalo se mi je o forumu in moških in nekaj o kristalni krogli, ampak ne vem točno kaj.

Hribčki in doline

Danes sem bila na Kriški gori. Gor sem šla po strmi poti in ugotovila, da je pot res strma :) v primerjavi z mojimi prejšnjimi turami.

Naredila sem si namreč mini načrt. Point načrta se glasi: od majhnih do velikih. Tak načrt sem naredila zato, ker sem bila pred 2 tednoma prepozna, da bi sploh kam šla, ker se nisem mogla odločiti kam naj grem. Sedaj je veliko lažje. Začela sem s sv. Lovrencom. To je res en majhen hribček. Nadaljevala sem z raznimi lokalnimi hribčki in dolinami, katere premagujem s kolesom.
Potem je bil na vrsti že Jošt. Tja sicer nočem hoditi, ker je zelo obiskan, vendar je bila  zanimiva izkušnja (3 ptiči so mi kakšnih 50 metrov kazali pot, hodili so po cesti, potem je pa en prišel z nasprotni strani in jih splašil, sumim, da je bila tudi kukavica vmes, ker niso bili vsi enaki).
Danes je bila na vrsti že Kriška gora. Tudi tokrat sem imela opravka z Bogovi in ptiči. Z Bogovi, ker se je bliskalo in grmelo, tudi malo dežja je padlo (po mitologiji Bogovi s hribov pošiljajo dež in strele, o kako je to danes veljajo). Kriška je bila zelo slabo obiskana, srečala sem samo ene kateri so šli gor (ko sem šla jaz dol) in eno punco, katera je šla dol (ko sem šla gor). Ko sem šla dol, se je stalno slišalo, kot bi nekdo s palicami hodil, a nikjer ni bilo nikogar, potem pa opazim ptico, katera se ni dala splašiti in je trkala s kljunom po deblu, kot da me ni. Še preden sem prišla do avta je že spet sijalo sonce,....

Ne vem, če je ostal še kakšen prostor v naravi  v moji okolici, da ga ne bi pretaknila,.... Danes sem si kar nekaj časa ogledovala pokrajino z vrha Kriške in opazila makedamsko pot in jo šla sprobat. Ugotovila sem, da je tam pristajališče za jadralne padalce (označeno)... Luštkani kotički, vse naokoli.

Knjigi: Moje skrivnosti in Leonardo, portret mojstra

Danes mi je uspelo do konca prebrati knjigo Moje skrivnosti (Sophie Kinsella) (ljubezenski roman). Moram povedati, da sem bila čisto na začetku malce razočarana, ampak potem se pa knjiga nadaljuje tako tekoče, da je nisem mogla odložiti, tako da sploh ne vem, kdaj sem jo prebrala :)

Poleg dobrega občutka zaradi napetega pričakovanja,... sem našla v knjigi tudi nekaj praktičnih nasvetov npr. začni igrati golf (skrivnost uspeha je v kontaktih, povezovanju) ali pa: nauči se seksi hoditi (mogoče kdo pozna to tehniko?) ali pa: nikoli na začetku ne pokaži moškemu vseh svojih čustev in skrivnosti, ker te potem nikoli ne bo spoštoval. In še milijon drugih stvari, katerih se ne spomnim več,....

Knjiga: Leonardo, portret mojstra (Bruno Nardini)

Kot pove že naslov  knjiga govori o Lionardovem življenju.  Zanimivo je, da so ga imeli frankovski vladarji zelo radi, zato so mu na stara letu odstopili posestvo, brez da bi karkoli  zahtevali v zameno. Menim, da je bila na delu karma. Namreč Leonardo je bil nezakonski sin, zato od očeta ni dobil nobene dediščine. Stric po očetu s katerim sta se z Leonardom dobro razumela, pa mu je v oporoki zapustil dediščino, a Leonardovi bratje so bili bistveno bolj spletkarski (po očetu), kot pa Leonardo, zato tudi te dediščine ni videl. Vedeti je treba, da je bil eden njegovih bratov, tako kot oče notar in je vedno poskrbel, da Leonardo nikoli ni bil na "vrsti", ne glede na to, da je imel kraljeva priporočila. Njegova mapa se je vedno nekam "založila".
Leonardo je bil nadvse mnogovrsten človek, katerega je vse zanimalo. Zanimivo je tudi to, da ni prenesel pogleda na ptice  zaprte v kletko. Kadarkoli je videl ptico zaprto v kletko jo je kupil in osvobodil. Po eni strani ga zelo dobro razumem. Zamislite si, da ste ptica. (Letite, občudujete pokrajino, pogled je neizmerljiv, potem pa kletka). Ljudje ne letimo, zato si bolj težko predstavljamo to svobodo. Skratka razumem ga. Ampak on je bil genij,... daleč pred svojim časom, celo pred našim.
Knjiga mi je še malo bolj odprla pogled na srednji vek, čeprav priznam, da sem uvid dobila že ob Danteju Alighieriju  z njegovo Božansko komedijo, le da je knjiga o Leonardu bolj neposredna (začetek se mi je zdel nekoliko preveč "pristranski").
Sicer pa  trenutno berem knjigo od Roberta Harrisa: Pompeji. O kako je imel Valvazor prav o Rimljanih. Prva knjiga, katero sem prebrala od Harrisa je bila knjiga Zarota. Z njo sem dobila  vpogled v Rimsko pravo,....

Vrabec v roki,....

Danes sem pisala enemu Vrabcu in mu rekla, da preverjam, če drži rek: "Bolje vrabec v roki, kot golob na strehi" pa naj še kdo reče, da pri mojih letih nisem otročja,....

Moja zgodbica

Hodim po visokih hribih in občudujem prekrasno pokrajino. Samo še pol ure in sem na vrhu, samo še pol ure. Utrujeno se spet ustavim, vzamem iz nahrbtnika plastenko z vodo, se odžejam in odhitim naprej. Uživam v čudovitem razgledu, ki se razprostira za menoj. O kaj bi dali drugi, da bi bili ta trenutek z menoj tu gori. In ob mojih mislih, kljub jasnemu nebu zagledam blisk. Sprva se mi zdi, da sanjam, pa saj to ni mogoče. Je to morda severni sij? Potem se spomnim, da sploh ne vem kako je videti severni sij, čeprav bi dala vse na svetu, da bi ga lahko opazovala z lastnimi očmi. Kljub vsem mojim mislim se odpravim naprej. Hodim in hodim in občudujem redke rožice, planiko, encijan,.... alpske nageljnje. O kako lepo dišijo in koliko jih je. Niti korake ne napravim, da se mi pogled ne bi ustavil na prelepem pisanem cvetju. Ja v hribih sem ravno spomladi, v nižini je sicer že poletje, a v tem visokogorju je ravnokar vzniknila pomlad. Nikoli si ne bi mislila, da je tako visoko v hribih toliko metuljev. Zdelo se mi je, da sem se znašla na pragu nečesa veličastnega. Metulji so me spremljali ob poti. Potka je bila zelo ozka. Po še parih korakih naletim na jagode in maline. V zraku opojno diši po borovcih in rožicah. Ponovno se zabliska, tokrat močneje. Zdi se mi, da imam privide, a jih  nimam. Mislim si, da se najbrž kdo slika v tem čudovitem gorskem raju, sam jaz ga pač ne vidim. In potem se zgodi. Prikaže se mi oblak in iz tega oblaka se oblikuje podoba. Gleda me in spremlja vsak moj gib. Hodim naprej in si govorim, da je vse skupaj samo igra narave, kaj drugega bi pa lahko to bilo. Hodim še naprej in pojavi se še več takih oblakov. Eden za drugim, kot bi tekmovali med seboj in se nagnetili krog in krog, eden  zraven drugega. Še vedno si mislim, da je vse skupaj samo igra narave, čeprav se mi zdi, nekje globoko v meni, da to ni igra narave. In ko se naslednjič uzrem v nebo vidim smehljajočo se podobo. Smeji se. Gledam in gledam in še kar ne morem verjeti, da vidim prav. Takoj za njim se začnejo smejati še drugi. Mislim si, no kaj zaboga pa je tu tako smešno? Meni se zadeva niti najmanj ni zdela smešna. In takrat zagledam sredi poti dvoje dreves, ki se sklanjata druga nad drugo, kot pri drevoredu. In takoj, ko prestopim prag teh dreves se pot nadaljuje po ravnem. Kot bi vstopila v neko drugo dimenzijo, v nek drug čas. A kar je bilo zares pomembno pri tem je bilo to, da so od mene odpadle vse skrbi. To deželo poznam. Spomin se mi je vrnil. Tukaj sem doma. To je moj dom. Komaj čakam, da ga spet vidim. O, spet si me presenetil, spet si me poklical. Pokrajina mi je znana in takoj se odpravim na skriti kraj v gozdu, ob leseni hišici s svetlobno reko, kjer imamo zbirališče. Močno upam, da ga bom spet videla. In še preden prispem do najinega skritega kraja, vidim močno svetlobo v daljavi. Ja, ja že tam, le zakaj me je tokrat poklical. Svetloba je bila tako močna in bleščeča, tako privlačna. Komaj čakam, da pridem tja. Mož v belem je sedel ob čudoviti svetlobni reki v čudoviti pokrajini. Pa saj je res kot v sanjah, saj sanjam. Padem mu v objem in mu povem, kako zelo ga pogrešam. Le nasmehne se mi in me povabi, da naj se mu pridružim.

Roman: Ljubi, ne ljubi

Moja zadnja prebrana knjiga: "Spoštuj  se", knjiga, ki jo berem: "Ljubi, ne ljubi", sem šele na 507 strani, včeraj popldne sem jo začela brati.

Ponovno sem v sebi odkrila strast do ljubezenskih romanov in odkrila, kaj vse zamujam v življenju,....

Knjiga Ljubi, ne ljubi,... mi je sicer med zadnjimi prebranimi romani najbolj všeč. Ko berem knjigo, se skoraj lahko vživim v glavno junakinjo knjige, kajti komaj čakam, da pridem do dela, ko pokliče njen srčni izvoljenec Hugh, tako kot ona,... 

In ta junakinja mi je mogoče celo preveč podobna, tako zelo, da sem  lahko videla kaj so moje največje napake, ki jih delam v razmerju z moškim. Ja, hudo, ampak je res.
Druge ženske se borijo za moške, nekatere kot tigrice.... ona pa jim da vedeti, da je vse kul,.. le na vsake toliko časa jo razjeda ljubosumje,... Obnaša se kot lahka, pa se tega sploh ne zaveda, dejansko misli celo kontra,.... Da o večnih nesporazumih ne govorim, ko on misli na nekaj povsem drugega, kot ona, ko naj bi govorila o istih stvareh,......