Knjiga: Vrnitev v življenje, spomini otrok izprejšnjih življenj

Izposodila sem si knjigo Vrnitev v življenje dr. Jim Tucker. Govori o otrocih iz celega sveta, ki se spominjajo svojih prejšnjih otrok. Moram reči, da je precej fascinantna. Predvsem zato, ker se določeni otroci tako dobro spominjajo prejšnjih življenj,  če so imeli bolj bogato oziroma pestro življenje, pa še toliko bolj. Moram reči, da sem presenečena.


Presenetila me je zgodba dečka, ki je trdil, da je živel v prejšnjem življenju v Hollywoodu. Seveda tudi druge so zanimive, a ta deček je čutil tudi domotožje in jokal zaradi tega. Govoril je o tem, da komaj čaka, da bo spet velik, da bo potoval po svetu, kot včasih.  Predvsem pa se mi je vtisnilo v spomin to, da je rekel, da se je moral vrniti zato, ker ni preživel dovolj časa s svojo družino in da je bil v "čakalnici". Da je sam izbral svojo družino, da bi pomagal mami, ne pa tudi očetu (oče ima 2 otroke že iz drugih zakonov). Najbolj od vsega, se mi je vtisnilo v spomin, ko je rekel, da je bila mama razočarana, ko so ji povedali, da bo fantek, ker si je želela punčko in da je potem dolgo jokala. Da jo je gledal iz nebes in da zato vse ve.

V drugem primeru je tudi fantek, ki je bil v prejšnjem življenju pilot in so ga sestrelili nad oceanom, rekel svojemu očetu in mami, da si ju je izbral za svoja starša na Hawajih, ko sta šla tja na izlet in da je že takrat vedel, da bosta dobra starša in da se ni motil.

Osebna izkušnja

Tudi jaz imam žalostno zgodbo za seboj. Spomnim se sanj, otroške duše, dojenčka in angela, ki je rekel, da morata iti drugam, poiskati nov dom (kar jaz nimam partnerja... v tem smislu). Otrok je jokal, ni mu bilo lahko. Vedno ko se spomnim na to, me zaboli.

Prešernovi cajti v Kranju

Zadnje čase se učim nemščino! Ja, vsak dan in to že 3 tedne. Včasih pogledam tudi kakšen film v nemščini. In tako sem si ogledala film Casper. Začne se tako, da vlak pelje duhove na "drug svet", vendar Casper nikoli ne dospe na cilj, ker ga vržejo iz vlaka in tako ostane na tem svetu.

Na Prešernov dan sem se  zmenila, da gremo malo pogledat kaj se dogaja v Kranju. Še nikoli nisem bila, tako da si nisem niti dobro predstavljala, kako naj bi bilo to videti. Dan prej se mi je sanjalo, da sem bila na vlaku. Občutek je bil skoraj enak, kot takrat, ko sem gledala film. Na tem vlaku je bilo polno ljudi, nekateri pa so bili oblečeni v starinska oblačila. Več se niti ne spomnim, razen tega občutka. Potem, ko sem se zbudila, sem malo razmišljala o tem, če bom res obiskala "drug" svet.

Hodim skozi Kranj, stojnica zraven stojnice, Prešeren hodi s svojo muzo pred menoj :)  Čas se prevrti nazaj, sem v 19. stoletju. Vidim Trubarja, čevljarje tistih časov in lajnarje. Lajnarji s svojo energijo ukrivljajo prostor preko glasbe :)

In potem se znajdem v muzeju - Prelepa gorenjska. Kranj je bil edini, ki je bil direktno pod cesarjem in ne pod zemljiškim gospodom. In ugotovim, kar ugotavljajo tudi drugi, da so "tablice"v šolah poznali že v starih časih :)

Oh, kako prešerno vreme pa ugotavlja kolegica. Še dobro, da ni bilo dežja. In že se vrnem nazaj v realnost, v naš svet, v svet kjer skoraj nihče nikogar več ne pozna in je le še depresija nevidna spremljevalka premnogih ljudi.

Zdravljica, Prešer'n

"Edinost, sreča, sprava,
K nam naj nazaj se vernejo!
Otrok kar ima Slava
Vsi naj si v roke sežejo,
De oblast
In z njo čast,
Ko ble ste, boste naša last! "