Izposodila sem si knjigo Vrnitev v življenje dr. Jim Tucker. Govori o otrocih iz celega sveta, ki se spominjajo svojih prejšnjih otrok. Moram reči, da je precej fascinantna. Predvsem zato, ker se določeni otroci tako dobro spominjajo prejšnjih življenj, če so imeli bolj bogato oziroma pestro življenje, pa še toliko bolj. Moram reči, da sem presenečena.
Presenetila me je zgodba dečka, ki je trdil, da je živel v prejšnjem življenju v Hollywoodu. Seveda tudi druge so zanimive, a ta deček je čutil tudi domotožje in jokal zaradi tega. Govoril je o tem, da komaj čaka, da bo spet velik, da bo potoval po svetu, kot včasih. Predvsem pa se mi je vtisnilo v spomin to, da je rekel, da se je moral vrniti zato, ker ni preživel dovolj časa s svojo družino in da je bil v "čakalnici". Da je sam izbral svojo družino, da bi pomagal mami, ne pa tudi očetu (oče ima 2 otroke že iz drugih zakonov). Najbolj od vsega, se mi je vtisnilo v spomin, ko je rekel, da je bila mama razočarana, ko so ji povedali, da bo fantek, ker si je želela punčko in da je potem dolgo jokala. Da jo je gledal iz nebes in da zato vse ve.
V drugem primeru je tudi fantek, ki je bil v prejšnjem življenju pilot in so ga sestrelili nad oceanom, rekel svojemu očetu in mami, da si ju je izbral za svoja starša na Hawajih, ko sta šla tja na izlet in da je že takrat vedel, da bosta dobra starša in da se ni motil.
Osebna izkušnja
Tudi jaz imam žalostno zgodbo za seboj. Spomnim se sanj, otroške duše, dojenčka in angela, ki je rekel, da morata iti drugam, poiskati nov dom (kar jaz nimam partnerja... v tem smislu). Otrok je jokal, ni mu bilo lahko. Vedno ko se spomnim na to, me zaboli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar