Moja zgodbica

Hodim po visokih hribih in občudujem prekrasno pokrajino. Samo še pol ure in sem na vrhu, samo še pol ure. Utrujeno se spet ustavim, vzamem iz nahrbtnika plastenko z vodo, se odžejam in odhitim naprej. Uživam v čudovitem razgledu, ki se razprostira za menoj. O kaj bi dali drugi, da bi bili ta trenutek z menoj tu gori. In ob mojih mislih, kljub jasnemu nebu zagledam blisk. Sprva se mi zdi, da sanjam, pa saj to ni mogoče. Je to morda severni sij? Potem se spomnim, da sploh ne vem kako je videti severni sij, čeprav bi dala vse na svetu, da bi ga lahko opazovala z lastnimi očmi. Kljub vsem mojim mislim se odpravim naprej. Hodim in hodim in občudujem redke rožice, planiko, encijan,.... alpske nageljnje. O kako lepo dišijo in koliko jih je. Niti korake ne napravim, da se mi pogled ne bi ustavil na prelepem pisanem cvetju. Ja v hribih sem ravno spomladi, v nižini je sicer že poletje, a v tem visokogorju je ravnokar vzniknila pomlad. Nikoli si ne bi mislila, da je tako visoko v hribih toliko metuljev. Zdelo se mi je, da sem se znašla na pragu nečesa veličastnega. Metulji so me spremljali ob poti. Potka je bila zelo ozka. Po še parih korakih naletim na jagode in maline. V zraku opojno diši po borovcih in rožicah. Ponovno se zabliska, tokrat močneje. Zdi se mi, da imam privide, a jih  nimam. Mislim si, da se najbrž kdo slika v tem čudovitem gorskem raju, sam jaz ga pač ne vidim. In potem se zgodi. Prikaže se mi oblak in iz tega oblaka se oblikuje podoba. Gleda me in spremlja vsak moj gib. Hodim naprej in si govorim, da je vse skupaj samo igra narave, kaj drugega bi pa lahko to bilo. Hodim še naprej in pojavi se še več takih oblakov. Eden za drugim, kot bi tekmovali med seboj in se nagnetili krog in krog, eden  zraven drugega. Še vedno si mislim, da je vse skupaj samo igra narave, čeprav se mi zdi, nekje globoko v meni, da to ni igra narave. In ko se naslednjič uzrem v nebo vidim smehljajočo se podobo. Smeji se. Gledam in gledam in še kar ne morem verjeti, da vidim prav. Takoj za njim se začnejo smejati še drugi. Mislim si, no kaj zaboga pa je tu tako smešno? Meni se zadeva niti najmanj ni zdela smešna. In takrat zagledam sredi poti dvoje dreves, ki se sklanjata druga nad drugo, kot pri drevoredu. In takoj, ko prestopim prag teh dreves se pot nadaljuje po ravnem. Kot bi vstopila v neko drugo dimenzijo, v nek drug čas. A kar je bilo zares pomembno pri tem je bilo to, da so od mene odpadle vse skrbi. To deželo poznam. Spomin se mi je vrnil. Tukaj sem doma. To je moj dom. Komaj čakam, da ga spet vidim. O, spet si me presenetil, spet si me poklical. Pokrajina mi je znana in takoj se odpravim na skriti kraj v gozdu, ob leseni hišici s svetlobno reko, kjer imamo zbirališče. Močno upam, da ga bom spet videla. In še preden prispem do najinega skritega kraja, vidim močno svetlobo v daljavi. Ja, ja že tam, le zakaj me je tokrat poklical. Svetloba je bila tako močna in bleščeča, tako privlačna. Komaj čakam, da pridem tja. Mož v belem je sedel ob čudoviti svetlobni reki v čudoviti pokrajini. Pa saj je res kot v sanjah, saj sanjam. Padem mu v objem in mu povem, kako zelo ga pogrešam. Le nasmehne se mi in me povabi, da naj se mu pridružim.