Hribčki in doline

Danes sem bila na Kriški gori. Gor sem šla po strmi poti in ugotovila, da je pot res strma :) v primerjavi z mojimi prejšnjimi turami.

Naredila sem si namreč mini načrt. Point načrta se glasi: od majhnih do velikih. Tak načrt sem naredila zato, ker sem bila pred 2 tednoma prepozna, da bi sploh kam šla, ker se nisem mogla odločiti kam naj grem. Sedaj je veliko lažje. Začela sem s sv. Lovrencom. To je res en majhen hribček. Nadaljevala sem z raznimi lokalnimi hribčki in dolinami, katere premagujem s kolesom.
Potem je bil na vrsti že Jošt. Tja sicer nočem hoditi, ker je zelo obiskan, vendar je bila  zanimiva izkušnja (3 ptiči so mi kakšnih 50 metrov kazali pot, hodili so po cesti, potem je pa en prišel z nasprotni strani in jih splašil, sumim, da je bila tudi kukavica vmes, ker niso bili vsi enaki).
Danes je bila na vrsti že Kriška gora. Tudi tokrat sem imela opravka z Bogovi in ptiči. Z Bogovi, ker se je bliskalo in grmelo, tudi malo dežja je padlo (po mitologiji Bogovi s hribov pošiljajo dež in strele, o kako je to danes veljajo). Kriška je bila zelo slabo obiskana, srečala sem samo ene kateri so šli gor (ko sem šla jaz dol) in eno punco, katera je šla dol (ko sem šla gor). Ko sem šla dol, se je stalno slišalo, kot bi nekdo s palicami hodil, a nikjer ni bilo nikogar, potem pa opazim ptico, katera se ni dala splašiti in je trkala s kljunom po deblu, kot da me ni. Še preden sem prišla do avta je že spet sijalo sonce,....

Ne vem, če je ostal še kakšen prostor v naravi  v moji okolici, da ga ne bi pretaknila,.... Danes sem si kar nekaj časa ogledovala pokrajino z vrha Kriške in opazila makedamsko pot in jo šla sprobat. Ugotovila sem, da je tam pristajališče za jadralne padalce (označeno)... Luštkani kotički, vse naokoli.